...zares, o miru govori svojemu ljudstvu.
Tako pravi psalimist. Skušam ga dohajati.
Ampak kje je ta mir? Kje je mir srca, ki je globlji od razburkanih valov zunanjega dogajanja, ki se nujno dotikajo tudi globine? V kupu negotovosti in nejasnosti, pred nešteto zaprtimi vrati in v čakanju okna, da se odpre, je težko govoriti o miru. Življenje pa je polno takih obdobij - med zaprtimi vrati in še ne odprtim oknom.
Obdobij, ko si razpet, kakor na križu. Pribit v situacijo, ki je ne maraš in iz katere se ne da pobegniti. In pribit v situacijo, ko veš, da te presega. Da vsak poskus giba v levo ali v desno, vsak poskus, da bi sam rešil situacijo le še bolj boli in ne prinaša rešitve.
To so časi, ko Bog nekaj pripravlja. In medtem ko ostajamo razpeti, pribiti v neprijetnost, pozabimo na nekaj, na kar nas danes spominja apostol Pavel.
Zakaj on je naš mir, ki je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih s svojim telesom odpravil, da bi tako oba v sebi preustvaril v enega, novega človeka ter posredoval mir in da bi oba v enem telesu spravil z Bogom po križu, s tem da je na njem sovraštvo uničil.
To je to! Razpetost, pribitost, v katero je vstopil Nekdo pred nami in jo posvetil do najvišje časti. Čas razpetosti je čas odrešenja, čas prečiščevanja in čas miru. Ker se naenkrat sprosti. Kajti karkoli nas razdvaja, v odnosih, v pogovorih, v konfliktih in nesporazumih, karkoli burka morje v iskanju in spraševanju, vse to je odnešeno gor, na križ.
In kar je najlepše, tudi sleherno zlo, prejeto ali storjeno, je že odnešeno na križ. Ločilna stena med mano in tabo je podrta. Sovraštvo, ki razdvaja in nas dela nasprotnike in sovražnike nima več moči. Vedno mu jo lahko pripišemo, ampak to naredimo sami. Sami se odločamo ali se bomo ustavili na zlu, ga obračali in glodali, kar običajno prinese nove in nove gnojne rane ali bomo sovraštvo in zlo, ki nas presega, zamere in krivice, ki skelijo, oddali in prenesli na križ, k Njemu, ki vse to sprejema, da bi preoblikoval.
On je tisti, ki zmore spraviti nemogoče, On je tisi, ki s svojim telesom zaustavlja sleherno puščico zla (če mu jo predamo), vrača pa nam blagoslov. Vrača nam milost in vrača nam mir. Srce, ubito in prebodeno z zlom, vrača milost. Norost Boga. On to zmore. Edini. Vse, kar lahko storimo mi, je to, da izberemo ali strupene puščice zla, ki jih nosimo, ohranjamo in širimo ali izpustimo iz svojih rok in predamo Njemu, ki zmore vrniti mir in spravo. Blagoslov in milost. Zastonj.
Prisluhnimo, kaj govori Gospod Bog prav s tega križa. Nemo in prebodeno. In mu pustimo, da nas opere in spravi.
Kdor je potopljen v Boga, zmore preživeti tudi nevihte. Ker pozna mir, ki ni sad človekovega srca. V tem miru biva modrost, ki človeku omogoči, da vidi, prepoznava in izbira bistveno. Tisto, kar je najpomembneje v njegovem "danes".
Blagor mu ...kajti tak ima resnično prižgano svetilko in ledja opasana. Tak je pripravljen, ker je že davno vse izpustil iz svojih rok. Dobro, ker pripada Gospodu in zlo, ker ga edino On zmore preoblikovati.
Le v praznih rokah je mir, ker v njih ni borbe po tem, kaj in kdo je pomembnejši, temveč je le ponižno pričakovanje in prisluškovanje. Tako srce se lahko umiri in takoj odzove. Tako srce je tudi edino lahko v vsakem trenutku na prevem mestu. Ker se pusti oprati, nagovoriti in odpeljati.
Zato doživlja mir, občutek, da mu Gospod sam streže ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar