Kako lepo je v teh dneh spremljati pot apostola Pavla, dinamiko, ki jo ima Bog z njim in njegovo nenavadno pot do mesta apostola. V torkovem prvem berilu se da lepo razbrati Pavlov značaj, njegovo energičnost in gorečnost.
Sebe predstavi kot tistega, ki je čez mero preganjal božjo Cerkev in jo zatiral, kot tistega, ki je napredoval v judovstvu bolj kakor mnogi vrstniki v njegovem rodu ter prav posebno gorel za svoja očetna izročila. Bil je torej ognjevit in za tisto, kar je verjel, upal staviti vse. Upal si je iti do konca.
In Bog ima rad okus, rad ima tistega, ki je vroč ali mrzel. Pavel je bil vroč. Le smer je moral še spremeniti. Iz religije v vero, iz očetnih izročil v živ odnos z Gospodom, ki ga je prevzel in začel voditi njegovo življenje.
Pravzaprav je Božji duh Pavla tako prevzel, da je čutil potrebo po umiku. Velikem umiku. Pavel je odnos z Bogom tako močno izkusil, da je s seboj za vedno nosil to temeljno pripadnost. Pripadnost Bogu, ob katerem je lahko okušal, kako je dejansko od rojstva poklican po Njegovi milosti.
Pavel se je umaknil v Arabijo, kjer je preživel tri leta. In zanimivo, v tem času sploh ni čutil potrebe, da bi se v negotovosti nove poti obrnil na meso in kri, na apostole, ki so bili izbrani po "naravni" poti. Pavel je srečal vstalega Kristusa in to ga je delalo apostola. Verodostojnega, brez priporočil "pomembnih".
To naredi puščava. To naredijo leta zorenja, priprave in poslušanja. In kakor pri vsaki veliki in pomembni stvari, je bil tudi pri Pavlu potreben čas skritosti, čas umiranja staremu, da je lahko vzklilo novo. Kakor otroček 9 mesecev raste pod maminim srcem, tako vsako veliko Božje delo. Mora biti skrito in zaščiteno v "maternici", mora dobiti tihi čas, v katerem se lahko krepi in postaja močno, vse dokler ne napoči čas rostva in konkretne podobe.
Pavel je bil zaznamovan z Odnosom. Zato je po treh letih tega časa zorenja in poslušanja, lahko prišel do Petra drugačen. Izčiščen, jasen, rojen. Lahko je prišel pred ljudi, ki so vedeli le to, da jih je nekoč preganjal, in bil pred njimi ponižen in pristen.
Njegova dejanja so izhajala iz globoke molitve in skrite Navzočnosti, zato so bila učinkovita. Ker so bila ogovor na najprej poslušano Besedo.
Pavel je upal biti najprej "Marija ob Jezusovih nogah", tista, ki umolkne in prisluhne. Tista, ki upa ustaviti svoje noge in poklekniti k nogam, ki edine lahko pokažejo pot. Tako Pavel kot Marija sta znala svoj korak in svoja dejanja naravnati na korak Drugega.
In sta postala "resnični Marti", resnično aktivna. Prav zaradi molka in čakanja, ki sta ga vzdržala.
In mislim, da prav tega molka manjka našim nemirnim srcem "Marte" v nas. Tudi nam manjka, da bi najprej zmogli vse spustiti iz rok, sesti k Besedi in prisluškovati za smer. Šele nato vstati in storiti. Tokrat drugače - polno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar