Ko pokliče Lepota, je nanjo potrebno odgovoriti

28. navadna nedelja
(Božja beseda je na zgornji povezavi)

"Pridite na svatbo! Vse je pripravljeno. Glejte, pojedino sem pripravil." 
Kako mikavne in tople besede. Vse je že pripravljeno. Bog se je že odločil, da nam da vse, tudi sebe, do konca. Da bi živeli v polnosti, z Njim.

Prva resnica je ta, da Bog kliče vse ljudi, brez izjeme. Vsako srce, ustvarjeno po Njem, z Njim in v Njem, je tekom življenja nenehno nagovorjeno.

In ko pokliče Lepota, je nanjo potrebno odgovoriti. Le odgovori so tako zelo različni.
Jezus jih razdeli v štiri skupine in upam si reči, da se članstvo med njimi izmenjuje tudi v našem življenju.

Prva skupina so tisti, ki se za lepoto ne zmenijo več. Preprosto obstajajo oči, ki ne zmorejo več čudenja nad lepim. To so zamegljene oči srca, napadanega s ponaredki ljubezni, s kičasto in izumetničeno podobo, ki ga dela slepega za Lepoto.
Biti slep za lepoto pomeni občutiti praznino. In nič ni bolj primernega za tišanje te praznine kakor nenehno iskanje tolažbe. Na napačnih mestih. V trgovinah odprtih brez prestanka, brez nedelje, 24h dnevno, v neskončnih projektih, akcijah in načrtovanjih.
To je to. Eden gre na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji. In vendar brez okusa po lepem.

Druga skupina so tisti, ki so lepoto morda nekoč že okušali, a so jo tudi izgubili. Ob zavesti izgube in nepripravljenosti na notranji premik naprej, se človek upre vsaki lepoti, ki jo zagleda. Ker je ne prenese, ker ga draži in jezi. To so tisti, ki so služabnike zgrabili, sramotili in pobili.
Nekaj, kar počnemo vsakič, ko še nismo pripravljeni na sprejem novega lepega, ki se nam ponuja in vabi. Ko še nismo pripravljeni stopiti v Božjo logiko odpuščanja in svatbe, na kateri nam je že vse podarjeno.

Tretjo skupino bi lahko predstavjal človek, ki je na svatbo vstopil, a ni imel svatovskega oblačila. To smo takrat, ko se za nekaj dobrega odločimo, stopimo na pot, a ostanemo na pol. Nezvesti. Ker nekje na poti izgubimo zavest o svoji lastni vrednosti, lepoti in dostojanstvu, ki je temelj zdrave ljubezni do sebe. Ta pa temelj vsake zvestobe.
Ko si pustimo sleči naše svatovsko - krstno - oblačilo in prenehamo živeti skladno s svobodo Božjega otrošva, izgubimo zavest o vrednosti, ki jo imamo pred Bogom.
In takrat postanejo naši sodniki drugi ljudje, ki dobijo izjemno moč. Njihove besede postanejo za nas vsemogočne, njihova pričakovanja naše edino vodilo življenja in njihovo obnašanje do nas vrednost, ki si jo zaslužimo. Ko vstopimo v to držo, resnično pristanemo zunaj, v najgloblji temi, kjer je jok in škripanje z zobmi. 

Četrta skupina pa so ljudje, ki so odločeni, da sprejmejo Lepoto in nanjo tudi odgovorijo s svojim življenjem.
Taki svoje življenje živijo kot dar, svobodno, v zaupanju v Njega, ki je tako bogat, da lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse potrebe.
To je drža hvaležnosti, odprtosti, čudenja, sprejemanja ...

Živeti Lepoto in se ji pustiti osvojiti, prepoznati Boga kot gostitelja, ki nas vabi v Odnos, v katerem vse dobi drugačen okus, pomeni vstopiti na svatbo.
Tam, ko milosti pustimo, da nas prehiteva, ko pustimo Besedi, da nas premakne, lahko okusimo, kaj zares pomeni gostija s sočnimi jedmi, gostija z žlahtnimi vini. 

To je nebeško kraljestvo, to je naš Bog, to je odnos, v katerega nas vabi. Da bi postali eno z njim. Takrat bodo tudi naše solze dobile drugačno vrednost, ker bodo postale tudi Njegove. S tem pa postale solze, ki umivajo svet in odstranjujejo sramoto z ljudstva.

Za človeka ni večje sreče kakor je ta, da doživi združenje s svojim Bogom. Tam, ko se zgodi ta sinergija, združenje Božjih sanj in človeške pripravljenosti, tam nastane gostija s sočnimi in izbranimi okusi. Tam se zgodi življenje, ki ga je užitek gledati in občudovati.

Zanimivo je, da v tej edinosti z Bogom tudi zunanje okoliščine izgubijo moč, ki so jo imele do tedaj. V tej združenosti z Njim se zgodi to, da znamo biti revni in znamo biti v obilju, znamo biti siti in znamo biti lačni, znamo biti v obilju in znamo biti v pomanjkanju.  

"Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," tako ni zgolj Pavlova izkušnja, temveč izkušnja vsakega, ki si upa sprejeti Lepoto in pustiti, da ga ta Lepota preoblikuje. 
Enkrat v lakoti, drugič v sitosti, enkrat v uspehu, drugič v padcu, enkrat v doživljanju topline in pomoči drugih, drugič v popolni samoti in zapuščenosti.

Kajti vse to je življenje, oblečeno v Lepoto.