Jezus je saduceje moral prisiliti k molku. Ker niso nehali s svojimi človeškimi interpretacijami Boga, z lastnimi sklepi, z lastnimi načrti. Boga so na vsak način hoteli spraviti v škatlico "5 kvadratnih mm", da bi ga lažje obvladali. In jim je uhajal. Nenenhno. Kakor vsakič, ko ga je množica hotela zgrabiti.
Enako v našem življenju. Bolj kot ga želimo ujeti, obvladati in "spraviti na varno", bolj nam uhaja.
Ujemamo in lovimo ga s tem, da smo polni lastnih predstav, tako da Bog nima najmanjše možnosti vstopiti in delovati. Ker spoštuje prostor, ki mu ga namenimo. In običajno je to prostor pred vrati. Zaprtimi. Ali nekje daleč tam zgoraj, nad oblaki. Morda je tam še bolj varno kot pred zaprtimi vrati, skozi katera lahko celo pride skozi.
A Bog kljub temu ne neha prihajati. Z ljubeznijo in sočutjem. Kot eden od nas, kot tisti, ki se nenehno izroča v naše roke. In s tem v smrt. Ker ve, da človek, ki posluša zgolj strahove in stiske, ubije novost Boga.
Pod vsem tem ravnanjem pa Bog sliši tiho vpitje src, ki hrepenijo, ki iščejo, ki vpijejo po uslišanju. Večkrat na napačnih koncih, a vendar vpijejo. Zato ostaja in prihaja kot Oče, ki sliši. Vsako siroto, vsako udovo, vsakega tujca, vsakega ubožca ... vsi ti so v nas. In vpijejo. Včasih jih poskušamo utišati sami, spet drugič jih preganjamo s tem, da začnemo mi vpiti na druge, Bog pa je tisti, ki sliši in ve, kaj mora storiti. Zato ne neha prihajati s sočutnim posluhom in izostreno pozornostjo do vsake človeške stiske.
Da pa bi lahko deloval, mora včasih tudi nas prisiliti k molku. Da bi ga sploh slišali in s tem izostrili tudi posluh za lakoto in žejo v bližnjem.
On namreč vedno prihaja kot Ljubezen, ki želi biti ljubljena.
In ta žejna Ljubezen je temelj za vse, kar človek dela in govori. Sicer so besede prazne, votle, utrujajoče in jemljejo.
"Besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha."
Le Beseda, rojena iz molka in tihega prisluškovanja, lahko prinese svetu življenje in luč. Beseda, ki dobi prostor kljub stiski, Beseda, ki najde srce, ki se sredi težav in negotovosti ne skrči in zamrzne, temveč široko odpre in da vse, prinese mir.
To je veselje Svetega Duha, veselje Besede, ki dobi prostor in se ugnezdi v pripravljeno maternico. Takrat se zgodi! Ta veliki pok, ko Beseda lahko odjekne navzven, ne samo do Makedonije in po Ahaji, temveč do skrajnih mej naših zablokiranih odnosov in do skrajnih mej naših, od strahu skrčenih predstav, ki dušijo. Ker so se zaprle v črko "postave in prerokov", spregledale pa širino Duha, ki išče ljubezen. Ljubezen, ki ne more ostati ujeta v človeško stisko, ker je močnejša.
To ve srce, ki zna pred Gospodom umolkniti. Umolkniti pa pomeni pustiti, da Gospod sam v nas prisili k molku vse, kar je zgolj človeško in ujeto v ozke predstave. Šele takrat lahko začne delati. Takrat se v duši naseli veselje Svetega Duha, ki omogoči, da Beseda odjekne navzven, do drugih. Tako močno, tako pričevalno, da nam, kakor pravi Pavel, "o ničemer ni treba več govoriti."
Ker končno lahko spregovori Bog. Kot Ljubezen, ki želi ljubiti in želi biti ljubljena. V meni, v tebi, v najinih sirotah, udovah, tujcih in beračih. Kajti vsi vemo, kako to zgleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar