Ker je Abraham poslušal glas Boga, ki ga ni razumel, je postal oče narodov, očiščen, svoboden, lep, globok. Postal izvir blagoslova, ker ni sejal več svojega, temveč je Boga postavil na prvo mesto. Pred sina, pred sebe, pred obljubo, celo pred upanje. Kar je naredil, je naredil v goli, trdni veri v Besedo. Zato so so se zgodile mogočne stvari.
Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? In kakšen neki je ta Bog, ki naj bi bil za nas, prosi pa nemogoče stvari? Tu se pogosto naša misel ustavi in začne zapletati sama vase. Ker stoji pred stvarmi, ki jo presegajo. To je gora razodetja, ki ostaja skrivnost.
Bog človeka pogosto prosi, da izpusti iz svojih rok nekaj, kar mu je najdražjega, nekaj, kar mu pomeni ne le veliko, ampak vse. To je ta otrok z imenom Izak - utelešeni odgovor obljube. Resnične in trdne obljube. In takrat, ko človek posluša glas in izpusti vse, tudi Bog stori vse. Poskrbi! Za našim hrbtom se tako iznenada pojavi druga rešitev.
Potrebna je ta pot skozi "žrelo", skozi smrt. Kajti šele ko se odpovemo pravici in lastninjenju nad drugim, nad Bogom in nad seboj, postajamo odprti za Njegove bistveno večje načrte. Te načrte pa, tako kot učenci ob Jezusu, pogosto razumemo šele na koncu. Potem, ko gledamo nazaj. Ko pa smo na poti v to Morijo, nam stvari niti približno niso niti jasne niti všeč. Takrat samo vera zmore vztrajati v hoji naprej.
Veliko let pozneje se je na neko goro vzpenjal drug Sin, ki si je kakor Izak, tudi sam nosil "drva za daritev". Le da je ta les pripadal nam in našim grehom. In temu Sinu Oče ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse. Dobesedno!
Tam na tisti gori Oče ni zavpil: "Ne stegujte svojih rok nad Sinom in ne storite mu ničesar", takrat ni zaustavil žebljev, ki so neusmiljeno prebadali Telo, ni zavpil in ustavil posmeha, ki je pribijal na prefinjen način in ni zavpil in ustavil sulice, ki je prebodla Sinovo srce. Dal Ga je do konca. Da bi nam z Njim tudi vse podaril.
V Njem torej imamo vse- A to vse lahko prejmemo šele, ko izpraznemo svoje roke in svoje naročje ... zato Izak, zato Morija, zato nelogičnost darovanja in izpuščanje do konca. Da bi nas lahko obilno blagoslovil, namnožil našo rodovitnost kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali in da bi po nas lahko bili blagoslovljeni mnogi. Ker smo poslušali Njegov glas.
Mislim, da lahko lepoto spremenjenja, to goro Tabor doživimo samo tam, kjer smo prej zmogli goro v deželi Morija. Karkoli zmoremo izpustiti in darovati Bogu, prejmemo v potlačeni in zvrhani meri. Kar darujemo, najdemo, kar izgubimo, prejmemo. Preoblikovano. In mislim, da je dar, ki sledi izpustitvi lastnega "Izaka, ki ga ljubimo," neizmerno številčnejši in večji. A potrebna je logika izgubljanja.
Ta logika nam ne gre ... zato tudi nam, ki kakor Peter ne vzdržimo situacij izpuščanja in se oglašamo s svojimi protesti in "boljšimi" predlogi, Oče sporoča: "Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!"
Kot bi hotel reči: "Vem, da sedaj tega še ne razumete, a razumeli boste pozneje. Sedaj samo verujte in poslušajte Besedo!"
In ta Beseda, darovana za nas vse, ostaja z nami takrat, ko vsi odidejo.
Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.
On je edini, ki ostane, ko je najtežje, ko se vsi razbežijo in ko človek ne zmore več slišati človeka. On ostaja in posreduje za nas. ostaja in opravičuje, ostaja in nas celo imenuje za Božje izvoljence, te ljubljene sinove in hčere, nad katerimi ima veselje.
Logika Boga, ki daje, kjer človek izgublja, poskrbi, ko človek izpusti in blagoslavlja, ko človek posluša Njegov glas, naj nas spremlja ta sveti postni čas in tudi potem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar