Toda Gospod je z menoj, kot silen junak

Petek 5. postnega tedna

V teh dneh spremljamo vedno bolj napet in "sovražen govor" med Judi in Jezusom. Nekam podobno temu, kar se dogaja v naši državi.

Jeremija tako vzdušjeopisuje:

Slišim šušljanje mnogih, groza naokrog: »Naznanite ga, ovadimo ga!« Celo moji prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se da preslepiti! Potem ga imamo v oblasti in se bomo maščevali nad njim.«
Toda Gospod je z menoj kot silen junak. Zato se spotaknejo moji preganjalci, nič ne premorejo; zelo bodo osramočeni, saj nič ne dosežejo, z večno, nepozabljivo sramoto. 

Ta prerok, preganjan in napadan, je vse svoje življenje, svoje moči in napore izročil Njemu, ki pravično sodi ter ostal neomajen v službi Resnice. Enako Jezus, ki je sam ta Resnica.

Judje pa kar naprej, navkljub vsem dobrim delom, ki jih je Jezus storil, grabijo kamne in iščejo načine ter priložnosti, da bi ga kamnali. Kdo bi jih razumel? Tako zelo jih je ta Jezus vznemirjal! Skozi so imeli težave s tem, da je Bog živ, da Bog išče človeka in mu hoče biti blizu, še najbolj pa s tem, da niso oni ta Bog.

Kajti sami povedo: "Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga." Tu so izdali svojo šibko točko.

Kajti četudi so v Jezusu res videli le človeka in nič drugega, jih vseeno Njegova drža ne bi mogla tako zelo motiti in iz njih izvabiti sovraštva, če ne zato, ker so se oni sami, vse življenje, s svjimi lastnimi napori trudili postati ta Bog. Ali vsaj kakor Bog.
Predavna skušnjava, že od Adama in Eve večno ista in neoriginalna. A vedno aktualna.

Jezus je tako tem Judom predstavljal nepopisno grožno. Bil jim je kakor dokaz lastnega poraza, dokaz, da niso uspeli, dokaz, da je nekdo boljši Bog kot oni in da temu Bogu celo uspeva.
Zavist, jeza, sovraštvo, bes ...

Navkljub vsem velikim in dobrim delom, niso spoznali, niso niti pomislili, da imajo morda naložen napačen program v svojih glavah. Ni jim potegnilo. Njihov položaj v družbi, ta položaj moči, jim je nudil še zadnje upe, da bi morda postali kakor Bog. V ta položaj so vlagali vse svoje napore in se ga silovito držali, tudi za ceno nasilja nad ljudstvom. Potem pa pride en Jezus, ki pravi, da je Božji Sin in s svojimi deli to potrjuje. Brez napora. Ker je preprosto to, kar je in v resnici Bog. Logično, "Judje" znorijo. Še danes.

Na drugi strani pa srečamo ob reki Jordan, v kraju, kjer je Janez najprej krščeval in kamor se je po grožnjah Judov zatekel Jezus, preprosto in ubogo ljudstvo, ki išče Resnico. Iskreno išče. Zakaj? Ker je ubogo. Ker se zaveda, da nima nič in da ničesar ne premore samo od sebe. Zaveda se, da je Nekdo višji, močnejši in da ta Nekdo ni grožnja, ampak nasprotno, Rešitelj. Zanje, ki so se zavedali in so tudi konkretno občutili svoje omejenosti, je dejstvo, da obstaja Bog in da ta Bog niso oni sami, pomenilo ogromno olajšanje, veselje, upanje, radost. Še toliko bolj, ko so odkrili, da je ta Bog Bog ljubezni, blizu, zelo blizu njim, pravzaprav eden med njimi. Srca so se odprla in mnogo jih je tam sprejelo vero vanj.  Zanje ni bilo potrebnih novih dobrih del, da bi verovali, njim je bilo dovolj preprosto Janezovo pričevanje o resnici.

Na drugi strani pa še vedno pobesneli Judje, ki niso zmogli poraza, saj jim je priznanje, da so v temelju zgrešili, predstavljalo prehudo tveganje. Niso si upali nazaj, zato so morai riniti naprej, z glavo skozi zid, ujeti v astno suženjstvo. Kot večina naših politikov. Navkljub jasnim dokazom, ne popustijo. Ne zmorejo prenesti resnice, ki razkriva temeljno zablodo.

In kje smo mi? Pred istim Jezusom. Enkrat med pobesnelimi Judi, drugič med ubogim ljudstvom. Tudi v nas se odvija ta drama v enakih razsežnostih in na mnogih podrojih našega življenja. Tudi mi še pademo v zanko, ko bi hoteli biti kakor Bog in takrat nam je nevaren vsak navdih in vzgib Duha, ker gre v drugo smer. Ker uhaja izpred naših kontrol. Živega Boga ni mogoče ujeti, se mu je pa mogoče prepustiti. Po tem, ko izpustimo kaj svojega. Takrat uspemo stopiti na obrežje Jordana in prisluhniti Gospodu.

Dobro je večkrat stopiti "na kraj, kjer je Janez najprej krščeval", torej na kraj svojega krsta.
Po vseh napadih se je tudi Jezus umaknil prav tja, na kraj svojega krsta. Kakor bi se hotel spomniti tega, kdo je in v imenu koga je prišel.. Kakor bi hotel še enkrat v sebi obuditi zavest svojega dostojanstva in Resnice, ki se glasi: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje."

Tudi Jezus je potreboval obuditev zavesti svoje identitete. Zato vsakič, ko se čutimo utrujene, je prav, da se tudi sami potopimo v to isto resnico o nas samih. Tam na "bregu našega krsta" najdemo Gospoda. in z njim, tudi pot naprej. Naprej med te Jude, naprej proti Jeruzalemu, a tudi naprej proti vstajenjskemu Jutru, ki nam v Njem ne more uiti.