V drugi knjigi kraljev beremo o vojskovodju Naamanu, uglednem in spoštovanem možu, ki pa je bil gobav. Kako znano! Vse je ok, vse gre dobro, le srečni nismo. Vse darove imamo, le eno nam manjka. Vse smo že pridobili, le bolni smo.Vedno je nekaj, kar "kvari" idealnost. Ker življenje ni v idealnosti, ampak je veličina vedno v sprejemanju nepopolnosti.
Tako je Naaman predstavnik vseh nas. Trudimo se, da bi bili pred ljudmi ugledni in spoštovani, zato za vsako ceno prikrivamo vsakršno temino srca, vsako rano, vsako gobavost. Da nas ne bi izločili, zamenjali, pozabili ... Veselje pa se skriva v spoznanju, da smo pri Bogu že ugledni in spoštovani, skupaj s svojo gobavostjo! Sprejetje te resnice in življenje v skladu z njo, prinaša končno tudi mir in pristnost do vseh.
A vendar nas Gospod ne pušča same niti v naši gobavosti. Želi nam pomagati. Pomoč za Naamana je prišla po Izraelski deklici, ki so jo Aramci odpeljali kot ujetnico. Gospod nam rešitev pogosto pošilja prav po človeškem grehu, ki ga Njegova milost preobrazi v blagoslov.
Naaman se v iskanju poti do ozdravljenja, najprej obrne na sojega gospoda, torej na človeka, ki je predstavljal vidno moč. In človek uporabi, kar ima. Svjo omejeno moč. Zato beremo naprej ...
"Odpravil se je na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil.«
Človek, ki ne sloni na Bogu, lahko sloni le na svojem imetju, s katerim poskuša kupiti tudi najosnovnejše ...
In ne gre ...
Božje delovanje ima drugačno logiko od človeškega. Od človeka zahteva najprej, da spozna svojo omejenost. Da izprazni svoje roke možnih "atributov" in si upa stopiti h Gospodu nag, ranjen in potreben.
A tudi ko Naaman to zmore, še vedno ostaja v njem želja po tem, da bi bilo Gospodovo delovanje hrupno, bučno, tako, ki bi vzbujalo pozornost.
»Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti?«
To so resnične gobe človeštva. Potreba po pozornosti, po središču, po tem, da se nekdo nenehno ukvarja z nami in po tem, da Gospod deluje tako, kot smo si sami zamislili.
In Gospod prihaja Naamana in nas ozdravljat prav teh gob! Te nenehne potrebe po "metanju ven" in iskanju priznanj, aplavzov in pozornosti. Te nenehne potrebe po tem, da bi bili mi Bog. Edini način, da so očiščene te gobe, je Gospodov način prihoda. Tihega, neopaznega, nežnega, nevsiljivega. Takega, ki vedno pušča svobodo.
Gospod povabi v kopel prerojenja, v nekaj, kar ni "nič posebnega", kar ni v središču pozornosti drugih, postavi pa v središče človekovo ranjeno srce.Zato se mora zgoditi na skrivnem, ne pred očmi sveta.
Tako prihaja Gospod tudi v naša življenja. In tako ozdravlja gobe, ki so napadle zlasti naša srca, žejna nenehne pozornosti drugih. Včasih je težko sprejeti takega "tihega, neopaznega in nevsiljivega" Boga. Tudi mi bi ga, tako kot njegovi domačini, kdaj najraje odpeljali na rob hriba in ga pahnili v prepad. Ker ne ustreza našim predstavam.
A On ostaja svoboden in pušča nas svobodne. Da jezni odidemo, ker Njegovo delovanje ni tako, kot smo si ga mi zamislili ali sprejmemo Njegovo povabilo k preprostosti in uboštvu.
Sredi ljudi, ki ga zavrnejo, gre sredi med njimi in odhaja. Dostojanstveno, neogroženo in brez naklepa po maščevanju.
Tistim, ki ga sprejmejo, pa postane resnično kopel odrešenja, krstna voda in vedno nov začetek!
Tako preprosto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar