Jezus nas je prejšnjo nedeljo odpeljal s seboj na visoko goro, da bi nam razodel svoje obličje, sijaj Božje podobe. Zato da bi nam lahko pokazal h kakšnemu sijaju je poklicano tudi naše srce, ustvarjeno po tej isti podobi.
Jezus je na gori zažarel in v tej gorečnosti danes odhaja v naše templje, ustvarjene za ta isti sijaj. Najde pa trgovce in menjalce, kaos in tržnico!
In vzame bič ...da izžene zlo, ki se je tako prefinjeno infiltriralo v svetost človeka. Se z njim prepletlo in se obleklo v navidezno dobro. Kajti menjalci in prodajalci so delovali tako, kakor da resnično služijo edinemu in pravemu Bogu. Delali so za Boga in njegov tempelj ... kakor mi, ko se v najboljši želji lotevamo "svetih stvari". Mimo Boga, ne da bi ga prej vprašali in ne da bi mu prej prisluhnili.
Jezus začne obnovo templja. Z gorečnostjo!
Ker ga prevzema ta silna zaljubljenost v lepoto naših notranjih svetišč hoče, da bi zasijali v svoji prvotni lepoti, hoče prvotno nedolžnost in hoče vrniti izgubljeno svetlobo. Ko gre za svetost človeka in napade nanjo, Bog postaja nepopustljiv, odločen in brezkompromisen! Prihaja s sveto jezo in sveto ljubosumnostjo.
Bog je namreč tako zaljubljen v čistost in dostojanstvo človeka, da na tem področju ne dopušča heca in iger.
Hoče ostati prvi, hoče telesa, ki bodo umirjena, hoče duše, v katerih bo molitveno vzdušje, hoče srca, ki bodo resnična slava Bogu. Zato ne more ostati ravnodušen nad napadi človeškega dostojanstva, svetosti njegovega telesa in duše, nad napadi spola in spolnosti.
Jezus prihaja tudi takrat, ko se je bližala Judovska velika noč. Prihaja kakor predokus pashe, v kateri bo On sam postal edino resnično in čisto daritveno jagnje. Pred njim se zato morajo umakniti naša očitna ali manj očitna služenja drugim bogovom, služenje miselnosti tega sveta, ravnanju zato, da bi nas ljudje videli, iskanju naklonjenosti drugih in primerjanju med nami. Morajo oditi vse te "daritvene živali", naša "zlata teleta", da bi nastal prostor za edinega in pravega Boga, ki prihaja, da očisti srce od tistega, od česar se samo ne more očistiti.
Že v stari zavezi Bog posreduje človeku številne napotke, zapovedi. Kot imperativ. Ker ga prevzema gorečnost za to, kar mu je najbolj sveto - človeško srce, njegovo telo, njegovo dostojanstvo. Zato imperativi.
Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! Spomni se Gospodovega dne in ga posvečuj! Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne laži proti svojemu bližnjemu! Ne želi tega, kar je tvojega bližnjega! Ne materialnega in ne moža/žene ... Kajti vse to je gnusoba pred Gospodom!
Gospod proti zlu, ki napada tisto, kar je sveto, nastopi jasno in odločno. Enako v templju! "Spravite proč vse to in iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice!" Prihaja kot lastnik templja, kot tisti, ki je prišel domov in mu ni vseeno!
On, ki mu ni potrebno pričevati o človeku, ker namreč ve, kaj je v njem, tudi ve, da se človek ne more očistiti sam. Da si ne more sam povrniti nedolžnosti in sijaja, ki mu ga je ukradel greh. Zato ne prihaja v tempelj zgolj kot "lastnik", Stvarnik, zaljubljen v svoje delo, temveč predvsem kot daritveno Jagnje, edino, ki zmore očistiti ta tempelj.
Ta križani Kristus s svojo prisotnostjo razgalja prikrito zlo. Zato je nujno znamenje, ki se mu nasprotuje. S svojim prihodom namreč razgalja "človeško modre zakone", ki so pred Bogom norost in prinaša to, kar se svetu zdi krhko, a je močnejše od ljudi. Zato je mnogim pohujšanje in še večim nespamet.
Vendar ostaja večni branitelj in varuh človeka in njegovega dostojanstva!
Noče, da bi človek zapadel v stanje tržnice zmede in kaosa. Nasprotno, prav v teh čudnih časih prihaja, da bi človeka notranje okrepil in umiril, prihaja, da v nas ponovno vzpostavi red in nam vrne sijaj dostojanstva, sijaj templja, sijaj moškega in ženske. To je naša naloga - da ob in kljub vseh naporih pustimo, da nam Gospod sam povrne sijaj Božjega dostojanstva. Kajti temu sijaju se ne more upreti nihče.
Lahko namreč zrušijo tempelj, zgrajen s človeškim mišljenjem, templja pa, ki ga je Sin že postavil in obnovil, ne more zrušiti nihče.
To pa ne velja za logiko našega verovanja, ki jo Gospod sam želi zrušiti! Da bi jo potem obnovil. On sam nas vabi v pasho lastnega mišljenja in čutenja. Sami velikorat svojo vero še vedno doživljamo kot sinonim za to, koliko smo uspeli zgraditi, narediti, si prinoriti. Zato se nenehno trudimo in dokazujemo pred ljudmi in pred Bogom. Potem pa se vse, kar smo tako mukoma garali "46 let", zruši.
In se jezimo na Boga češ, s kakšno oblastjo sme tako delati?
To je takrat, ko mi doživimo prihod križanega v naše življenje. Prihod tistega Kristusa, ki vabi v pasho, ki vabi v novo logiko, nič več na temelju postave, meritokracije, nič več v tem, da se človek poskuša sam rešiti, ampak v to, da se človek pusti obiskati, očistiti in na novo posvetiti. Da si pusti umiti obraz in pobeliti, kakor ne more pobeliti noben belivec tega sveta!
To je pasha, ki jo želi obhajati z nami. Da bi umrli svojemu načinu verovanja, pa četudi smo ga zidali 46 let in pustiti, da Gospod poruši, izžene in očisti, kar mora biti porušeno, izgnano in očiščeno. Pustiti, da postavi nov tempelj, tak, ki ga nihče ne more sesuti. Ker je zgrajen z Njegovo krvjo, z njegovo daritvijo, preko katere je človek z dušo in telesom vključen v Kristusovo Telo, ki je svet že premagalo. Zato v boju zoper to Telo nihče nima več moči.
Gorečnost Boga, ki je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, nas nagovarja, da obnovimo to zavezo pripadnosti Telesu, da pustimo rušenje starega načina verovanja in vstajanje novega, da pustimo, da Gospod obhaja veliko noč z nami in tudi nas popelje v to globinsko čisščenje naše svetosti, našega templja ženskosti in moškosti, templja očetovstva in materinstva ter tako dopustimo, da v našem življenju ljudje zagledajo tisto "spremenjenje na gori". Podobo, po kateri smo ustvarjeni n po kateri hrepeni čisto vsako srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar