Liturgija cvetne nedelje je že sama po sebi izredno bogata in polna, zgovorna v simbolih in branju pasijona. Pa vendar nekaj besed. Tokrat se želim zaustaviti ob osličku. Ja, ob privezanem osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek.
Na tem osličku je Kralj vesoljstva prijezdil v mesto, kjer ga je čakalo mučenje in trpljenje.
Prvo, kar si želim izpostaviti, je to, da zmore na oslička sesti samo nekdo, ki je zares svoboden. To je Bog, ki krotko prijezdi med pozdrave: "Hozana, blagoslovljen,ki prihaja," vedoč, da bodo ti isti ljudje zelo kmalu enako ali še bolj glasno vzklikali: "Križaj ga!"
Jezus se s slovesnim vhodom v Jeruzalem predaja naravnost v roke grešnikom, ki že nekaj časa hlastajo po tem, da bi ga zgrabili in umorili. In v njihove roke se predaja tako, da svoje življenje daje svobodno. Prehiteva tajne načrte Judov in zlo človeštva sproti spreminja v njegovo odrešenje. Samo iznajdljivost in ljubezen Boga zmore kaj takega! Zlonamerne naklepe poglavarjev ljudstva uporabiti za izraz najvišjega dejanja ljubezni. Moč svobode in moč tistega, ki je resnično nad vsem in vsemi. Moč tistega, ki jezdi oslička.
Všeč mi je prispodoba oslička, mladega, privezanega, neizkušenega v služenju, a krotkega. Takega je hotel Gospod. In take izbira tudi nas. Neizkušene in privezane na toliko nesvobod, v želji, da bi v nas našel tisto krotkost in pripravljenost, ki zadostuje za to, da se ponese Beseda življenja v mesta in kraje, sodobne "Jeruzaleme", ki iščejo načine, da bi Boga umorili. Mi smo ta osliček, na hrbtu katerega želi potovati Odrešenik človeštva, živa Beseda, Luč sveta.
S tem, ko sprejmemo povabilo, postanemo odvezani, prosti tolikih vezi, ki so nas priklepale na nemo ždenje v kotu ali prazno služenje vsakemu in vsemu, kar je prišlo mimo. Gospod nam daje smisel, daje smer in poslanstvo. Poklicani smo nositi Besedo življenja. V ugodnih in neugodnih okoliščinah, prilično in neprilično (2 Tim 4,2). V "hozanah" in takrat, ko zaradi te Besede zaslišimo ali pa začutimo vzklike, včasih neme: "Križaj ga!"
V prvem primeru osliček ve, da vzkliki slave, časti in hvale ne pripadajo njemu, četudi se pod njegove noge "polagajo veje in oblačila drugih". Zaveda se, da so vzkliki časti namenjeni Gospodu, ki je na njem in katerega služabnik je. Mi to večkrat pozabimo.
V drugem primeru vpitja obsodbe, pa bi najraje pobegnili in kakor takrat Peter, nikoli ne vedeli o kakšnem Gospodu, ki naj bi "jezdil" z nami. A prav takrat smo poklicani. da ostanemo zvesti besedaam preroka Izaija: "Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj ...Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen."
To pomeni biti svoboden, resnično velik in skladen s seboj, ki v sebi nosim poklicanost kristjana, poklicanost, da na sebi nosim Kristusa. Da svoje življenje živim oblečen v Kristusa. "In kjer je Gospod, tam je tudi njegov služabnik," smo brali prejšnjo nedeljo.
In ko nam to ne uspe, nam ta isti Peter pokaže pot. Začel je jokati. Pristne solze, ki umivajo, ki razvezujejo in upajo, vzdržijo, verujejo in s tem odpirajo neko novo svobodo!
V vsakem osličku pa obstaja nek del, ki zna biti tudi trmast, grob, uporen, samosvoj. Vsi imamo tudi ta del. In tudi mi se moramo v trenutkih, ki so za nas najtežji, odločiti ali se z vsemi štirimi upremo ali se prepustimo tistemu, ki vodi, v zaupanju, da On sam najbolje ve, kaj je za nas najboljše.
Kajti prav v teh težkih trenutkih notranjega boja se dogaja naš Getsemani. Naša bitka med tem, kar je moje in tem, kar je Božjega. Bitka med tistim, kar se zdi človeško preveč in tistim Božjim, ki seže dlje, vidi globlje in preko tega, kar zaznjo človeške oči in človeški razum. Tam se moramo mi odločiti. " (...) ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!"
Pa še nekaj nas uči ta osliček. Sveti Frančišek je svoje telo poimenoval brat osel. In tudi ta naš "brat osel" se mora naučiti in znati tudi ustaviti. Spočiti.
Ja, za vstopanje v globoke skrivnosti tega velikega tedna, središča naše vere, je potrebna ponižnost, ponižnost oslička.
Ni komentarjev:
Objavite komentar