Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik

5. postna (tiha) nedelja

Tiha nedelja ... vstopamo v najsvetejši del leta, na sveto zemljo, ki jo lahko počasti le naša tihota. Tihota in globoka pripravljenost biti tam, kjer je Gospod. To pa ni najlažje.

Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.

Človek vedno nekomu služi. Vedno. Ko se tega ne zaveda, postane suženj javnega mnenja, vpliva medijev, iskanja pomoči tam, kjer pomoči ni. Samo milost pa posameznemu srcu razodene Očeta, ki išče človeka, da bi ga osrečil. Duša, ki doživi to srečanje, zahrepeni po tem, da bi smela služiti Njemu in ne komurkoli drugemu. Zahrepeni, da bi smela biti tam, kjer je njen Gospod. 

Srečati Njega, pomeni srečati ljubezen in samo tisti, ki je okusil podaritev iz ljubezni, je srečal Njega. Ljubezen pa vedno hoče biti konkretna in hoče ljubiti enega naenkrat. Do konca. Kjerkoli je najti to ljubezen, je zagotovo najti tudi pot velike noči. To je zakonitost Ljubezni, ki išče človeka. In če hoče najti izgubljenega človeka, mora po isti poti, ki jo je prehodil grešni človek. Če hoče najti človeka, ki je mrtev, mora tudi Ljubezen v grob. Do vstajenja se pride samo preko smrti, druge poti ni. Bogu jo je določil človek sam.

Zato ljubiti, za človeka pomeni hoditi za Gospodom, ki pa je konkreten. Ljubiti pomeni se vsaditi v konkretno zemljo poročenosti, posvečenosti in se darovati. Seme pripada zemlji šele takrat, ko se ji pusti popolnoma objeti, tako zelo, da se sname lupina in ostane bistvo, srce. Ta zemlja seme dobesedno použije in šele, ko se seme izgubi, vzklije življenje. Vzklije klas, klas rodi novo seme, semena pa ustvarijo občestvo.

To je ključna žejadanašnjega sveta, v katerem vlada individualizem. Žeja po občestvu. Ker tako močno vlada strah, da bi se izgubili in bi nas ta zemlja pogoltnila.

Gospod pa pokaže, da je On sam ta zemlja, ki kliče, da ji prepustimo svoje življenje, se ji pustimo objeti in prevzeti. Do te mere, da se z njo zlijemo. Šele takrat prejmemo življenje, rodovitnost in občestvo bratov in sester. Ko se pustimo pasti v Njegove roke, ko si upamo izgubiti sebe in služenje sebi, se zgodi velika noč. Nekaj umre, rodi pa se nekaj veliko večjega in lepšega. Za vedno.

To se zgodi vsakič, ko ne pobegnemo iz situacije, ki nas kliče, da vzdržimo. Četudi je naša duša vznemirjena. V našem življenju vsak dan pride tista ura, ko smo poklicani pripadati, se dati vsega, brez preštevanja. Vsako dejanje ljubezni, malo ali veliko, vsebuje natanko ta proces umiranja in izpuščanja. Zato samo tisto, kar je storjeno iz ljubezni, ostane večno. Ker je upalo umreti.

Rojeni smo za te ure, v katerih smo se poklicani podariti drugemu. In takrat nas Oče sam poveliča. Zato hoditi za Kristusom nima nikakršne veze z iskanjem časti pri ljudeh, nasprotno, slediti Kristusu, pomeni prepustiti vodstvo Njemu, tako zelo, da postane naša edina skrb poslušanje Besede, da ne bi izgubili te sledi in ne iskanje tistega, kar bi zutegnilo ljudem najbolj ugajati.

Samo svoboden človek zmore biti poslušen Bogu in samo v svobodnem srcu je lahko tudi ljubezen. Tista, ki si upa izgubljati, da bi prejela veliko več.

Tudi za Jezusa je prišla ta ura, zaradi katere je prišel. Naznanili so mu jo Grki, predstavniki poganskega sveta, ki so prišli sporočiti žejo nas vseh: "Hočemo videti Jezusa." 
Da bi se lahko za večno dal vsem, zapisal postavo v srce slehernega človeka in se dal spoznati vsakemu, je tudi Gospod moral sprejeti zakon ljubezni, ki izgublja, da bi človek bil najden.

Ko je bil povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi. Tako tudi vsako dejanje ljubezni priteguje. Ker si upa objeti zemlji in peljati na križ.