Tudi Bog ima predlog novega zakona!

Sreda 2. postnega tedna

»Dajte, izmislimo si naklep zoper Jeremija! Kajti ni še izginilo navodilo duhovnika na svèt modrega,
ne beseda preroka. Dajte, udariti ga hočemo z jezikom, in ne glejmo na njegove besede.«
Glej name, Gospod, in poslušaj govor mojih nasprotnikov!
Se li dobro povračuje s hudim, ker mi kopljejo jamo? Spomni se, kako sem stal pred tabo, da bi v njih prid govoril, da bi od njih odvrnil tvojo jezo!"

Molitev, ki nam jo Cerkev predlaga za sredo drugega postnega tedna, je najprimernejša za dan po sklenitvi zakona, ki skriva v sebi mnogo naklepov zoper ljudstvo, ki želi služiti Bogu in spoštovati dar svoje ženskosti in moškosti. Jeremija je dobro poznal te skrite naklepe, te zakone sprejete za hrbtom, te nevarnosti, ki prežijo ... In je zavpil h Gospodu!

Prav je, da se pogovarjamo in iščemo poti, ki smo jih poklicani ob vsem tem dogajanju ubrati, pa vendar je tako zelo pomembno začeti vpiti k Bogu in prositi za naše ljudstvo, kakor so prosili mnogi preroki pred nami. In Bog sliši. Ne glede na razplet, On sliši in hoče zavarovati sveto dediščino svojega ljudstva. Sveto pismo na več mestih govori o tem, kako je Bog ob vsakem klicanju svojega ljudsstva slišal glas in se usmilil svoje lastnine, ki si jo je pridobil s sveto roko in dvignjenim laktom.

Res, pomembno je v teh časih zajemati iz globin. In v vsem tem videti tudi priložnost, da se sami prenovimo, k čemur nas spodbuja sredin evangelij, kjer srečamo prvo napoved Jezusovega trpljenja, Zebedejeva brata, ki "se mečeta naprej" in jezne učence ... slika tolikih naših odnosov in skupnosti.

Jezus nas začne uvajati v skrivnost resnične pashe, ki jo mora prehoditi vsak človek. Skozi smrt in umiranje svojih interesov, preko izpuščanja in razlastninjenja, v svobodo Božjega otroštva ... in res, velikokrat je to umiranje in trpljenje povezano s tem, da smo tako ali drugače izdani, da nas celo naši ne razumejo in obsodijo, da smo zasmehovani, bičani in križani ... z besedami, z mislimi nekaterih, z molkom ... To je smrt, ki boli.
In je potrebna, da se zgodi vstajenje nečesa novega, Božjega, poveličanega. Tudi v našem življenju.

Učenci vsega tega še ne zmorejo slišati. Taka pot se jim upira. Tako kot nam. In spremenijo temo s tem, da se med seboj primerjajo, da tekmujejo o tem, kdo je večji in kdo bo sedel na desnici in kdo na levici. Prošnja, ki je prihajala iz src teh dveh bratov namreč ni bila samo njuna, temveč je v resnici bila misel tudi vseh ostalih. Sicer ju brata s tem, da sta jo izgovorila naglas, ne bi tako zelo ujezila.
Kako daleč je človeško mišljenje od Božjega! On napoveduje pasho, ki bi jo učenci radi preskočili. Pobrali bi samo smetano na koncu.

Takrat Jezus pristopi z usmiljenjem. Ni užaljen, ker ga v najtežjem ponovno puščajo samega, ni razočaran, ker ne zmorejo čutiti skupaj z njim, ampak ponovno pristopi k človeški bedi z usmiljenjem. A odločno.
Pove, da smo poklicani v drugačno vladanje, da smo vzeti od tega sveta in postavljeni vanj kot sol in luč in zato večkrat tudi kot znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. 

»Veste, da vladarji ljudstev gospodujejo nad njimi in velikaši izvršujejo nad njimi oblast. Med vami pa ne bodi tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik, in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vaš služabnik. Kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

Naši oblastniki hočejo nad nami vladati in izvajati oblast na krivičen način. Vladarji tega sveta iščejo moč in oblast, med nami pa naj ne bo tako.
Jezus nam znotraj tega sveta daje tudi predlog novega zakona in nas vabi, da ga sprejmemo. Zakon služenja. Pa ne vladarjem tega sveta, ampak Njemu, ki hoče človeku vrniti dostojanstvo.

Daje nam predlog Zakona ljubezni, ki naj bo toliko bolj viden med kristjani, kolikor bolj nas napadajo z zakoni tega sveta! Edino tako bomo močnejši, edino tako ne bomo zgrešili poti. Ker bomo zajemali v Njem, ki je svet že premagal!