Na praznik svetega Jožefa delavca se spominjamo moža tihega dela, tihe molitve in tihih odnosov.
Jožef ni bil tiste vrste človek, ki bi zbujal pozornost ali za opravljeno delo povzročal hrup. Njegova veličina je ravno v tem, da je nenehno dajal prednost Drugemu.
Zanj veljajo besede apostola Pavla, ki pravi: "Vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu. Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine".
Če Jožef ne bi tudi preko bojev in suše prišel v srcu do tega verovanja, ne bi bil Jezusov skrbnik. Nikoli. Kajti niti v enem trenutku Jezusovega življenja ni mogel reči: "Ta otrok ima mojo kri." Je pa prišel čas, ko je tudi Jožef sprejel, da je Sin prišel, da bi dal svojo Kri za vse. Tudi zanj. Koliko skritega bogastva je torej v veri in kako pomembno je gledati za zaveso navideznega.
Zato ima tudi Nazaret svojo skrito moč. V tem Nazaretu je sam Gospod skrito delal in služil kruh kakor vsi ostali ljudje. Z ničemer ni zbujal pozornosti. Domov je prihajal utrujen kot ostali, poten, umazan, lačen, žejen tople besede. S tem je Bog za vedno posvetil vse, kar je skrito, življenjsko, nehrupno, tiho in vztrajno ter On sam nad vse to oblekel ljubezen, ki je vez popolnosti. V Njem je tako za vedno vse popolno, tudi najmanjše dejanje, izvršeno v navzočnosti ljubezni.
Tega Nazarečani v vseh 30 letih in še kakšno leto čez preprosto niso dojeli. Ko se namreč Jezus vrne k njim, spoznajo modrost in moč, ki prihaja iz Njegovih ust in rok in vendar ne verujejo. Ker je preveč pohujšljivo spoznanje, da je moč prav v skritosti Nazareta, ker prihaja iz odnosa z Očetom.
Oni se pa že vse življenje borijo, da bi zmogli ven iz skritosti in nepomembnosti, ter postali opaženi, vidni, vsaj tako pomembni kakor je postajal njihov rojak Jezus.
Zato ljubosumje, zato zavist, zato spotikanje. Za vsem tem je namreč miselnost, ki še vedno sloni na lastnem uveljavljanju in dokazovanju, na tekmi in boju za vidna mesta, nikakor pa ne na odnosu, še manj na daru.
Zato se je Jezus moral za nekaj časa umakniti od njih. Kajti Milosti, ki jih je prinesel, lahko prejmejo tisti, ki so že okusili in spoznali, da Gospod potrebuje prazno in skrito srce, saj prav tam daje tolažbo svoje navzočnosti. Blagor torej tistim "Jožefom in Marijam" današnjega časa, ki postajajo majhni, da bi On v njihovih življenjih lahko postajal velik!
Sveti Jožef, mož modrosti in pogleda, ki je videl onkraj, prosi za nas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar