četrtek, 16. januar 2014

1 Sam 4,1-11
Mr 1,40-45

Verniki - ovira "ateistom" na poti k Bogu?

Danes v prvem berilu beremo, kako so Hebrejci 2x poraženi s strani Filistejcev. Čeprav so zaupali Bogu in po prvem porazu v svoj tabor prinesli velo skrinjo zaveze. Da bi Bog nekoliko "bolj deloval". Pa tudi potem doživijo poraz. Zakaj? Ali se ne tudi mi sprašujemo, zakaj se zdi, da se Bog včasih ne bojuje z nami, temveč se umakne, utihne?  In zmagujejo drugi, "ta glasni".
Enako so se spraševali Hebrejci. In zdi se, kakor da bi Bog želel pokazati na pomembno držo, ki so jo Filistejci ohranili, Hebrejci pa zavrgli - na pomen stanovitnosti v svoji veri.

Filistejci so se potem, ko so Hebrejci skrinjo zaveze prenesli v svoj tabor, resnično ustrašili. Bali so se hebrejskega Boga, ki je udaril Egipt z vsakršnimi nadlogami. Torej niso imeli težav s sprejetjem vsemogočnosti Boga, s dejstvom, da Bog obstaja! In če Filistejce, ki so častili druge bogove, primerjamo z današnjimi "ateisti", se zdrznem. Ker sem velikokrat slišala, kako tudi oni nimajo težav z Bogom, ampak z nami, kristjani. Torej s Cerkvijo. Zato ostajajo daleč ... in večkrat zaprejo vrata tudi Bogu.

Filistejci so torej sprejemali Boga, vendar se jim je upirala drža Hebrejcev. Med sabo namreč govorijo:"Gorje nam! Kajti kaj takega se poprej ni nikdar zgodilo. Gorje nam! Kdo nas bo rešil iz roke tega mogočnega Boga? To je Bog, ki je udaril Egipt z vsakršnimi nadlogami v puščavi.Okrepite se in bodite možje, Filistejci, da ne boste služili Hebrejcem, kakor so ti služili vam! Bodite torej možje in bojujte se!«
Upira se jim torej to, da so Hebrejci večkrat v zgodovini zatajili svojega lastnega Boga, sebe same, svoje vrednote in prepričanje, ter sprejeli njihove navade in kupaj z njimi služili bogovom.
Bili so brez hrbtenice, brez prepičanja, brez stanovitnosti. Ne vroči ne mrzli, ampak mlačni - torej tsti, ki jih je potrebno izpljuniti.

Ali jim nismo zelo podobni tudi današnji kristjani, današnja Cerkev? In res se vprašam, koliko pomagamo Bogu, da bi se lahko po nas razodel, koliko pa postajamo ovira. In izgubljamo ...bitko za bitko ...

Danes lahko zato skupaj z gobavcem iz evangelija tudi mi zakličemo Gospodu:" Če hočeš, nas moreš očistiti ...Gobavosti nestanovitnosti, zatajitve Tebe, nas samih ..."

Kajti kakor je bila gobavost bolezen, ki je predstavljala bolezen celotnega človeka - v fizičnem (razpadajoče telo), socialnem (bili so umaknjeni iz civilizacije) in duhovnem smislu (prepoved udeležbe pri bogoslužju), je izguba vere, mlačnost in mešanje z miselnostjo tega sveta gobavost, ki razjeda najprej nas same. Druge pa odbija.
A Jezus steguje svojo roko, se dotika telesa Cerkve in čisto vsakemu kristjanu posebej pravi: "Hočem, bodi očiščen."
Ozdravljenemu nato prepove, da bi ga začel razglašati. Kakor bi tudi nam želel reči: "Svoje spreobrnenje najprej živite, nato me razglašajte, sicer me ne bodo spoznali."

A Bog kljub naši neubogljivosti ostaja iznajdljiv. In najde poti do src ljudi četudi ga s samosvojim ravnanjem večkrat odrinemo na rob naših mest.



Ni komentarjev:

Objava komentarja