nedelja, 26. januar 2014


Gledati Gospodovo milino


Danes v prvem berilu beremo o Zabulonovi in Neftalijevi deželi, o poganski Galileji. Lahko bi rekli, da prvo berilo govori o nas. O tistih trenutkih našega življenja, ko se vse stemni. Ko se zaprejo vrata in včasih tudi okna. Takrat, ko smo resnično ljudstvo, ki živi v deželi smrtne sence in hodi v temi. Ko nič več ne razumemo. Govori o tistih delih nas samih, ki ostajajo poganski, torej brez Boga.

In točno takrat se zasliši prerokov glas, ki napoveduje sij svetlobe. V deželo teme se naseli veselje, radost, nastopi žetev. Napoveduje tisto obiskanje Boga, ki naredi rodovitno vse, celo puščavo.
Ampak kaj takrat, ko pridemo do konfliktov?
Pavel se namreč dotika problema skupnosti, v kateri se kregajo, tekmujejo, obžirajo. Dotika se družin, v katerih so stalni prepiri, nasilje, stiska in nerazumevanje. Dotika se parov, v katerih so razdalje in otujenost. Dotika se nas samih, naše notranjosti, ki je polna priganjačev, notranjega nemira in napetosti, palic na našem hrbtu, jarmov naših bremen. Ramen, ki nosijo težo in skrbi, ki nas presegajo. Res, Pavel zadane v center. Govori o nas. Govori direktno nam.

Saj tudi mi pogosto govorimo različne jezike, se prepiramo o tem, kdo je pomembnejši, kdo ima več zaslug in sposobnosti, kdo je bolj ugleden ... Pavel pa nam spregovori o jeziku, ki ga razumejo vsi. O Kristusu, ki se dotakne src.

Kajti On je tisti edini nerazdeljeni, edini, ki upa prisluhniti glasu Očeta in mu slediti. Zato je v sebi brez konflikta. Ne tekmuje in se ne boji za svojo lastno vrednost, ampak ima lahko vse za svoje brate in sestre. Kakšen mir in kakšna milina! In kako nasprotno od nas, ki nenehno tekmujemo.
Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov ... jaz salezijanski, jaz frančiškov, jaz skavtski in jaz ... od nikogar. To smo Slovenci, majhni in razdrobljeni. Dokler v središče ne pride Kristus, ob katerem ima vsak od nas prvo, edino in nenadomestljivo mesto.

Ko naša  poganska Galileja naposled sprejme Njegovo obiskanje , se v nas naseli varnost. Od nikogar nismo več ogroženi, z nikomer primerjani, z nikomer v tekmi, ampak preprosto edini in ljubljeni!
In to smo poklicani oznanjati.
Da smo krščeni v eno Ljubezen, potopljeni v eno Osebo, ki je za nas že vse naredila. To pomeni sprejeti Boga. Pustiti, da ozdravi vsakovrstne bolezni in slabostizlomi vsakršno palico nasilja in priganjačev in stiskanim oznani evangelij miline in svobode. To je tema, ki zagleda veliko luč.

Jezus pravi: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." Nič več ni potrebno tekmovati, nič več priganjati in se dokazovati ... kajti nebeško kraljestvo je med nami.
Tudi nas kliče k velikemu spreobrnenju. Morda celo večjemu, kot je nekoč Savla.

Zanimivo pa je, da Jezus prva učenca pokliče k spreobrnjenju medtem, ko sta uspešna, ko lovita ribe. »Hodi za menoj.« Pokaže nam, kako potrebno je, da tudi mi naše bolj ali manj uspešne projekte uglasimo nanj.

Druga dva učenca sedita v čolnu in popravljata mreže. Jezus pokliče takrat, ko nam ne gre v redu. Ko se naši odnosi »strgajo«. In zopet pravi: «Hodi za menoj«. Kakor bi hotel reči: "Pusti me v svoj način popravljanja, dovoli, da uredim." Kajti šele tam, v hoji za Njim, se spremeni pogled in drugi lahko ponovno postane moj brat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar