Mr 2, 23-28
Torek, 21.1.2014
Z Jezusom smukati klasje = delati prepovedane stvari!
Pa spet Bog preseneča. Že v prvem berilu. Ko Samuela spodbuja, naj neha riniti po svoje, ampak stori tisto, kar ga prosi On. Naj gre na pot, korak za korakom, po novega kralja.
In Samuel: "Kako naj grem? Ako Savel to sliši, me bo umoril."
Kako nam je podoben. Kolikokrat rečemo enako pred nečim, kar vemo, da moramo storiti? "Kako? Če to nardim, me bo ubil!" Kdorkoli že. Saj ni pomembno. Ker je to le naš izgovor in naš srah. Pred tem, da bi zaupali Besedi in naredili.
Kajti človeške predstave in pogled so zavajajoče.
Samuel bi - sodeč po sebi - mazili kar prvega sina Isaja. A Bog mu to odreče in pove pomembno resnico: "Saj ne gre za to, kar človek vidi. Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce." In zato ve, kam in zakaj nas hoče peljati.
In evo, Bog izvoli Davida. Tistega, ki ga oče niti ni predstavil kot svojega sina. Bil je skrit za drobnico in pasel. Ne da bi iskal pozornosti, je opravljal svoja vsakdanja tiha dela. In Gospod ga je videl in povzdignil.
Enako dela z nami.
Ko se ti zdi brezveze vse, kar počneš, ko si prepričan, da nihče ne opazi, vedi, da te Gospod vidi na tvojem pašniku. In te mazili. Ti daje priznanje, te išče in ti govori - cenim te in te spoštujem. Zame si dragocen. Od krsta, ko sem te mazilil, so moje oči na tebi. In kakor je od tega dne in nadalje duh Gospodov prešinjal Davida, tako od krsta daje Duh prešinja tebe. In te mazili za kralja, preroka in duhovnika.
Bog je vse stvari ustvaril, da bi služile človeku, da bi ga razveseljevale in napolnjevale z veseljem. Ustvaril je žitna polja, ustavril je soboto ... za človeka in ne obratno.
Jezus nam prihaja naproti v naših človeških potrebah. pokaže se realnega, prizemljenega, stvarnega, preprosto človeškega! Brani in ščiti svoje učence, ko smukajo klasje, kar je bilo v soboto prepovedano.
Jezus nas opominja, naj ne (p)ostajamo sužnji črke, ki ubija, ampak naj bomo služabniki Duha, ki oživlja. Naj si dovolimo biti pristni in človeški. Nenarejeni. Naj si upamo tudi "umazati" na svoji poti s tem, da si dovolimo nekaj novega - tudi, če ob tem padamo...
Papež Frančišek je prav danes mladim ponovil: "Raje imam Cerkev, ki se je na tisoče krat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti".
To je to. Si upati prekoračiti svoje notranje farizeje, ki nas postavljajo v kalupe in nas delajo zamrznjene kristjane. Obtičane sredi poti. On pa nas vabi naprej, dalje, v nova, prepovedana območja življenja, vsakega na njegovo "prepovedano polje". Da bi si upali hoditi naprej, gledati širše.
Kajti včasih Beseda spodbuja k temu, kar je za človeška merila nedovoljeno, nerazumljeno, predvsem pa nepričakovano.
Si upamo še nadaljevati v to smer? Kajti farizeji vedno gledajo in ocenjujejo ...enkrat od zunaj, drugič pa kar znotraj tebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar