Ni težava v tem, da delamo napake. To je logično odkar ta zemlja ni več raj. Težava je tam, ko svoje napake zavijamo v celofan in črno poskušamo prikazati kot belo. Ne gre. A mi kljub temu vztrajamo do konca. Naš pogled je pravi in vse, kar ga presega in gre dlje, širše ali globlje, je nevarno in zato "napačno".
Pa porečete: »Gospodova pot ni pravilna.« Slišite vendar, hiša Izraelova: moja pot da ni pravilna? Niso li vaše poti nepravilne?
Gospod je tisti, ki vidi vselej celoto, 360 stopinj. In četudi mi vidimo drobec, kljub temu ostajamo zapičeni v svojo "celoto". In ker se ne sklada s "celoto" drugega, smo takoj v tekmi in prepirljivosti. Pod vso to prepirljivostjo in tekmovanjem, ponašanjem in iskanjem moči, se skriva nič drugega kot le velik krik človeštva, ki je izgubilo Očeta in s tem svojo lastno podobo.
Ni prav velike razlike med velikimi duhovniki in starešinami na eni strani ter cestninarji in nečistnicami na drugi. Oboji so v temi lastnega greha. Zabredli in izgubljeni, brez lastne vrednosti in podobe.
Šele ko se srečajo z Drugim, ko vstopijo v Odnos, se razkrije njihova temeljna razlika. Odnosi so vedno tisti, ki nas razkrinkajo.
Cestninarji in grešniki so si upali ohraniti resnico in tudi temo poimenovati temo. Niso je zavijati v lepo, niso je opravičevali, ker so se za njih te igre moči že zdavnaj izjalovile. Spoznali so, da potrebujejo Nekoga, ki je močnejši od teme, ki jih je zajela, spoznali so, da potrebujejo Luč, ki ne izvira iz njih samih. In ko so jo zagledali, so jo veseli sprejeli. Ni jih ogrožala, nasprotno, prinašala jim je odrešenje in vzpon do prave "bogopodobnosti", do prave Božje podobe v njih.
Lahko bi jih primerjali s prvim sinom, ki ga Jezus omenja v priliki. Delal je napake, a je ostajal čist, jasen, pristen. Govoril je to, kar je tudi zares mislil. In to, kar je spoznal za dobro in pravilno, je tudi naredil. Četudi pozneje.
Na drugi strani pa veliki duhovniki in starešine ostajajo na svojih zabetoniranih poteh, ki so edine prave. Njihov svet je svet moči, nadvlade, časti in samoodreševanja, v notranjosti pa zgolj svet strahu, trepeta in osamljenosti. Čutijo in vedo, da so "v luknji", a vendar ne smejo priznati lastne teme, ker bi to pomenilo, da sami ne zmorejo, da niso gospodje, da njihova pota niso prava. Njihova ogroženost in prestrašenost jih peha v boj za oblast, za premoč nad drugim.
V tem so podobni drugemu sinu, ki ne išče resnice. Ne do sebe ne do drugih. Deluje pretanjen, kalen, zapeljiv, varljiv. Zdi se, da ga skrbi le zunanja podoba, kako bi lepše izpadel pred ljudmi in pred očetom, ki ga je že davno zamenjal za gospodarja.
In kako lastno temo prikazati kot svetlobo? Tako da se začne besede ločevati od vsebine. Temu se preprosto reče laž. Laž, ki se je začela tik pred prvim padcem. To je laž, ki je zameglila in popačila resnično podobo Boga Očeta.
Prepričana sem, da vsak, ki išče resnico o podobi Boga, ki upa izpustiti lastna pota in prepričanja ter resnično prisluhne Očetu, spozna svojo temo. In zahrepeni po Luči. To je izpolnitev očetove volje. Imenovati temo, pustiti, da posije Luč in vrne izgubljeno. Vrne Božjo podobo.
Kajti šele kot najdeni in ljubljeni, lahko stopimo med brate kot bratje, brez prepirljivosti in praznega slavohlepja. Takrat, ko vemo, kdo smo in čigavo podobo nosimo v sebi, si upamo, kot Božji Sin, spustiti in postati ponižni. Do konca. Takrat, ko Oče (p)ostane Oče in mi ljubljeni otroci, si upamo izpustiti pretvarjanja in se spustiti med ljudi, v njihove noči in teme. Kot odrešeni grešniki. Edino takrat prinesemo Luč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar