Te dni se spominjamo tistih, ki so že Doma. Tam, kjer se vidi drugače, tam, kjer je pogled očiščen in hrepenenje izpolnjeno. Tam, kjer je kraj Ljubezni. In ta "prostor Ljubezni" je zapisan v sleherno človeško srce. Zato toliko hrepenenja, toliko žeje po lepem in toliko iskalcev. Ker v sebi nosimo pečat večnosti in ni človeka, ki ne bi zadrhtel, ko zazna "to presežno".
Danes nam Cerkev ponuja ogromen izbor beril, psalmov in evangelijev. Kakor bi nam želela povedati, da Bog pelje v nebesa po različnih poteh. Vsakega po drugi in vsakega na svojstven način. Kajti pri Bogu ni vnaprej določenih poti, pri Njem ni matematičnega načrtovanja in farizejske ujetosti v črko, temveč svoboda, edini resnični temelj ljubezni. On potrebuje svobodne ljudi, ker le svobodna srca dovolijo prostor tudi Njemu.
Le s tistim, ki je čist v srcu in izpraznjen nepotrebnih dodatkov, Bog lahko sodeluje in v njem naredi to, kar dela že vso odrešenjsko zgodovino - združi Božje s človeškim. Bog, ki se skloni do tal, da poviša človeka. Brez človekovih zaslug. Samo in izključno preko Njegove prelite krvi. V njej se je naše oblačilo opralo in postalo belo.
Vsi poznamo stiske, bolečino, nemir. Vsi vemo, kaj pomeni "hoditi po temni dolini". A le nekateri dopustijo, da vse to postane obsijano z upanjem. Tistim upanjem, ki ga prinaša ljubezen, izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Sveti Duh je tisti, ki nam prebuja okus po nebesih, po tisti Ljubezni iz katere smo izšli in kamor se vračamo. On je, ki nam daje spomin na to, kar je Gospod za nas že storil in kar sami radi pozabimo. To, da je Kristus za nas umrl, ko smo bili še grešniki in si po nobeni logiki nismo mogli zaslužiti odrešenja. In si ga ne moremo niti danes. To je realnost nas vseh. Da smo na tej zemlji, kjer so bolečine in stiske in da si poti do Doma nikakor ne moremo zaslužiti z lastnimi napori.
Razlika je le v tem, da so ljudje, ki jih imamo za priznane ali nepriznane svetnike upali to stisko, bolečino in nemir izročiti in dovoliti, da jo je Bog preoblikoval v blagoslov za mnoge. Niso je bili obvarovani, kot je mi nismo. So pa bili dovolj svobodni, da so lahko v vsaki napaki, padcu in grehu že videli vstopno točko za Boga. Osvobojeni so bili tega, da si morajo Boga zaslužiti, osvobojeni predstav, po kateri poti jih mora Bog nekam pripeljati in dovolj ubogi v duhu, kar pomeni dovolj ponižni, da so se mu pustili presenečati in voditi. Po poti, ki je bila skupna - Božja in človeška.
Zato blagor žalostnim, žejnim in lačnim pravice, zasramovanim in preganjanim ... kajti to stanje je nastalo prav zaradi tega, ker so prisluhnili bolj "nebeškemu" svetu znotraj srca, kakor navideznemu zunaj. Blagor jim, ker so v stanje, ki ni prijetno, spustili Boga, da je vse to oblekel v Božje.
Zato blagor ...
Blagor njim in nam za vsakič, ko v padcu, polomu in grehu vidimo priložnost Boga, ki vstopa točno tam, kjer je človek poražen. Za vsakič, ko se pustimo izprazniti in pustimo, da to prazno ponovno zahrepeni. Kajti to hrepenenje bo dobilo svoj odgovor.
"Glejte, to je naš Bog! Čakali smo ga, da nas reši. To je Gospod, ki smo vanj upali! Radujmo in veselimo se, da nas je rešil."
Ob spominu na tiste, ki so že prehodili pot življenja in dosegli slavo nebeškega Jeruzalema, zahrepenimo, da bi jim bili podobni. In pozabimo, da smo jim že. Da imamo čisto vse, kar potrebujemo za svetost. Dar življenja, Kri, ki nas je odrešila in pot vsakdana, ki nas po mnogih drobnih zapletih in skrivnostih vabi, da se odpremo Presežnemu ... da pustimo tej preobražajoči luči, da dela vse, še tako majhno in neznatno, napisano postrani in z navadnim svinčnikom, v veliko in sijoče, napisano z zlatim - za večnost. To dela Bog.
In to dela priprošnja njim, ki so že tam in gledajo drugače. Vidijo drugače. Od tam sem. In nam že lahko pomagajo, da bi vsak korak našega življenja videli z Njegovim pogledom, ki izreka blagor tam, kjer človek ne more.
Ni komentarjev:
Objavite komentar