Potem ko je farizejem Jezus svoje povedal in jih pustil z mnogimi odprtimi vprašanji, se je ponovno usmeril k ljudem, tistim, ki so vedeli, da niso elita. In so zato v Jezusu prepoznavali prijatelja. Marsikdo je v Njem že prepoznaval Mesija, vendar še vse preveč političnega, preveč po njihovih podobah in idejah.
Luka pripoveduje, da se je okrog Jezusa zbralo na tisoče ljudstva, tako da so drug drugemu stopali na noge.
Jezus pa sredi te množice spregovori najprej svojim učencem. Ožjim. Tistim, ki so že na poti, da padejo v zanko tekmovalnosti in ugibanja o tem, kdo izmed njih je večji. In jih opozarja: "Varujte se farizejskega kvasu, ki je hinavščina."
Tega kvasa, ki se napihne in zasede ves prostor. Kvasa farizejev, kjer je pomembno le to, kar se vidi navzven, četudi so odspodaj mrtvaške kosti. Pred hinavščino Jezus svari kakor pred najbolj kužno boleznijo. Ker hinavščina razjeda znotraj. Zato je prav hinavščina tista notranja gobavost, ki človeka osamlja, uničuje, polni z grenkobo.
Jezus ni pravzaprav nikoli svaril pred gobavostjo, je pa svaril pred hinavščino.
Podobno logiko vidimo pri svarjenju glede napadov.
Zunanje napade je predstavil kot nekaj, kar bo za kristjana normalno, vendar naj se ne boji teh napadov, temveč tistih, ki so notranji, prefinjeni.Tisti, ki ubijajo odnose in povzročijo pekel že med nami.
Hinavščina, sovraštvo, zavist, ljubosumje, tekma, napadi, prepiri .. vse to so stvari, ki morijo znotraj. Ubijajo na tihem in imajo daljnosežne posledice.
Povem pa vam, svojim prijateljem: Ne bojte se tistih, ki umoré telo, a potem ne morejo storiti nič več.
In vendar ostaja to težek stavek potem, ko vidiš samo en prizor umorjenih kristjanov v Siriji. Zelo težek stavek! In naj se jih ne bojimo?!
Res je, na tej zemlji smo zato, da dozorimo za večnost. Tam bo vidno to, kar je sedaj skrito in bo odpadlo to, za čemer se tako pogosto pehamo.
Ne tako daleč od nas se izpolnjuje zgornji stavek. Mnogi ljudje so dali za Kristusa svoje življenje. Medtem ko njihovi morilci še morijo in napadajo v kraljestvu teme, oni kraljujejo v večnem kraljestvu miru. Tam jim nihče ne more nič.
In če pred Bogom ni pozabljen niti en od petih vrabcev, prodanih za dva denarija, kolikšna je šele vrednost smrti teh kristjanov. Njihova kri je neprecenljiva.
Današnji evangelij ob grozotah Bližnjega vzhoda dobiva čisto drugačen prizvok. Samo tisti, ki se popolnoma izroči v objem Boga, samo tisti, ki ve, da je do konca ljubljen, da ima Oče pred očmi celo vrednost enega lasu na njegovi glavi, zmore slišati, da je varen. Da je v objemu Prijatelja, ki je pripravil v nebesih prostor.
Kdaj, kje in kako bo izgledal čas prehoda, pa ve samo Oče. In četudi eni resnično odhajajo s te zemlje v nasilju in grozotah, je vendar njihova notranjost sveta in oprana. Tisti pa, ki so pustili, da je bolezen sovraštva in hinavščine umorila njihovo dušo in razum, so že mrtvi. Zato sejejo smrt in pekel.
Moč kristjana pa je prav v tem, da vidi čez, vidi dlje, vidi Domov.
Zato tudi smrt in pekel nad tistim, ki je v Objemu, nimata moči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar