Kolikokrat se prav radi obnašamo otročje za svoja dejanja odgovornost pripišemo nekomu drugemu? Večkrat se sklicujemo na dediščino, ki smo jo prejeli od svojih prednikov.
In res smo prejeli tudi čustveno prtljago, ki je ne bi potrebovali. Dela nam zgago in z njo večkrat ne vemo kaj storiti. Velja tudi, da se nekatere nerazrešene stvari kar ponavljajo iz roda v rod, da bi se le lahko enkrat končale. Res je tudi, da se zlasti nasilje, zlorabe in druge travme prenašajo. Vse to je res.
In vendar ob vsem tem nismo nemočni. In nikogar, pa naj je prejel še tako hudo nasilje ali krivice, ne opravičuje, da to počne tudi sam! Nikogar.
Kajti vsak je odgovoren za svoja dejanja, pa naj bodo okoliščine še tako zahtevne in otežene. Bog ne prenese, da bi se kdo zgolj skliceval na vse, kar je prejel v svoji družini, ob tem pa ostajal nemočen.
Vsakič, ko moramo prevzeti popolno odgovornost za vsa svoja dejanja, občutja in misli, bi z lahkoto izrekli stavek iz današnjega prvega berila: »Očetje so jedli kislo grozdje in zobje otrok imajo skomino.«
Da bi se le lahko sklicevali na težo dediščine, ki sicer ni zanemarljiva, nas pa ne opravičuje, da iz sebe ne bi naredili največ in se razvili v najboljšo žensko in moškega.
Zato Bog tako prepričljivo vztraja: "Kaj vam je, da uporabljate v Izraelovi deželi ta pregovor.?" in še: "Kakor resnično živim, govori vsemogočni Gospod, nikar ne rabite več tega pregovora v Izraelu! Glejte, vse duše so moje; duša očetova kakor duša sinova, moji sta!"
Vsak, prav vsak je poklican, da odraste in prevzame popolno odgovornost za svoja dejanja!
Vsi, ki zlorabljajo (fizično, psihično ali spolno) so bili tudi sami zlorabljeni, a ne vsi, ki so bili zlorabljeni, tudi zlorabljajo naprej!
Resnica in dejstvo, ki vsakemu izpraša vest. Zlasti v naši Sloveniji, ki je še močno zaznamovana s temi ranami! Vsak je pred Bogm odgovoren za svoja dejanja in nihče, prav nihče se ne bo mogel skriti za noben izgovor ali opravičilo.
In če v berilu srečamo jasnega in odločnega Boga, ki nas kliče k odraslosti, nam v evangeliju prikaže še skrivnost mehkobe. »Pustite otročiče in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.«
Biti v odnosu z Njim kakor otrok. Tega si želi. Ne da bi bili otročji, ker Bog potrebuje odrasle ljudi, temveč da bi bili kakor otroci. Polni zaupanja in predanosti, kakor tisti, ki se ne pustijo vznemirjati za prihodnost, temveč si upajo predati lepoti sedanjega trenutka. V zavesti, da so ob njih starši, ki že vedo, kam jih želijo peljati.
Takega odnosa si Bog želi z nami.
Potrebuje ljudi, ki zmorejo v otroški predanosti Njemu sprejeti odraslost odgovornosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar