nedelja, 10. avgust 2014

Razumeti Boga?




Kdo od nas ni tega že neštetokrat poskušal? Razumeti stvari, dogodke, ljudi, življenje? Razumeti tega Boga, ki »pelje vedno malo po svoje«? Vsi smo. Vsak od nas si je izdelal svoje predstave o lastnem življenju, o tem, kako bi Bog moral ravnati v določeni situaciji in o tem, kakšen Bog sploh je.

Najbrž tudi Elija pri tem ni bil izjema. Tudi on si je na dolgi poti bega proti Božji gori Horeb - gori Božjega razodetja, izdelal kakšno podobo o tem, kako bi mu Bog lahko pokazal svojo veličino. In vendar je ob prihodu nanjo, moral stopiti v držo ponižnosti in odprtosti. Moral je prisluhniti. Da bi Ga zares tudi srečal.

»In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju.«

Logično. Razodetje Vsemogočnega bi pričakovali v vsemogočni obliki, v senzacionalnih posegih in v hrupnih zadevah. Vihar bi bil kar v redu. Morda potres ali požar.
A Gospod ni v ničemer od tega.
Gospod ni nikoli v grobostih niti v nasilju niti v stvareh, ki opozarjajo nase s truščem in hrupom. On ni v ekstremih, On je v glasu rahlega šepeta. Tam, kjer bi »vsemogočnost« najmanj pričakovali.

Bog se vedno razodeva izven naših okvirjev in izven našega včasih prav nasilnega iskanja čustvene potešitve. Vsi po malem iščemo viharje, lomljenje skal, potrese, ogenj in vse, kar bi utegnilo vsaj nekoliko potešiti našo praznino. Nekaj, kar bi potešilo in utišalo lakoto in žejo, o kateri smo brali prejšnjo nedeljo.

Bog pa ni Bog čustvenih ekstaz in ekstremnih doživetij. On ljubi preprosto, vsakdanje, nepomembno, tiho, krhko, grešno … On ljubi glas rahlega šepeta, ki ne vzbuja pozornosti, priteguje pa vse, ki ta glas iščejo in pričakujejo.

Na to se tudi nanaša ta velika žalost in nenehna bolečina, ki jo v srcu čuti sv. Pavel, ko opazuje svoje rojake. Oni, ki bi prvi morali uvideti Odrešenika, saj njim prvim pripada posinovljenje in slava, Ga spregledajo. Ker ga iščejo in pričakujejo znotraj zaveze in zakonodaje, znotraj bogoslužja in obljub, skratka znotraj okvirjev, ki so zanje dovolj domači in sprejemljivi, za Boga pa pretesni. In ga spregledajo!
Kot mi ob naših viharjih življenja. Preprosto zato, ker prihaja drugače, kot smo si zamislili.

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«  je tihi šepet besed, ki jih Bog izreka ob vsakem neurju. V Novi zavezi Bog sam vstopa v ta vihar, da bi pokazal, kako je rahel tihi šepet Besede močnejši od vseh besnečih valov in nasprotujočih vetrov, ki povzročajo trušč.

Kar je Božje, namreč vedno najde pot. Tudi skozi valove. Tudi proti vetrovom. Tudi skozi skušnjavo, ki vedno vpije, dela trušč in hoče biti opažena.
Božje pa najde pot prav s preprostim šepetom: »Pridi!«.
Karkoli je v našem življenju narejeno ne iz lastne volje, temveč kot odgovor na Klic, najde pot.

Boga ne moremo razumeti, ne moremo ga spraviti v ozke čolničke našega človeškega razuma. Da bi lahko izkusili Božje razodetje na naši gori Horeb, je potrebno stopiti ven iz čolna varnosti, poznanosti, predvidljivosti. Potrebno je zapustiti domače sheme, v katere skušamo ujeti Boga in stopiti ven iz njih, v živ, pristen Odnos, ki pa je vedno tudi prostor nepredvidljivega, nenačrtovanega in nenadzorovanega.

Odnos je v prvi vrsti prostor zaupanja in vere. To je drža, v katero nas kliče Kristus. V držo, ki Boga »osvobaja«, nas pa ohranja budne, da bi lahko nenehno prisluškovali glasu Besede.  Vedno, ko v odnosu drugega ljubimo, želimo prisluškujemo jeziku, ki ga ta drugi govori.

Apostoli so se ob nenavadnem razodetju Jezusa ustrašili. Mislili so, da je prikazen. Tudi njim je bilo težko sprejeti, da je Bog veliko več in veliko nad vsem, kar si lahko kadarkoli predstavljamo.
Potrebna je vera. Vera v Besedo, ki usposablja za to, kar kliče. Dokler je Peter verjel Besedi in ostajal v odnosu z  Jezusom, je našel pot. Korak za korakom, ne da bi ob tem neurje ponehalo. Ko pa je izstopil iz Odnosa in se prepustil zgolj lastnim očem, mu je preostal strah, dvom in utapljanje. A tudi takrat ga Bog ne izpusti. Če je Peter izgubil pogled, ga Jezus ne.

S tem Petra pripelje do točke, ko se zmore pokloniti do tal in sprejeti, da obstaja samo en Bog in da ta Bog ni on (Peter) sam. Enako ostali apostoli. Enako Elija, o katerem piše, da si je ob razodetju Boga s plaščem zagrnil obraz.

Vsi ti možje so prešli iz svojih lastnih predstav o Bogu do svobodnega odnosa, v katerem je Bog lahko začel delovati in razodevati svoj resnični »Jaz sem«.

In na to pot kliče danes tudi nas: »Pridi!«  Da bi tudi mi stopili ven iz čolna poznanega in predvidljivega v lepoto svobode Odnosa.



Ni komentarjev:

Objavite komentar