Kdo od nas ni tega že
neštetokrat poskušal? Razumeti stvari, dogodke, ljudi, življenje? Razumeti tega
Boga, ki »pelje vedno malo po svoje«? Vsi smo. Vsak od nas si je izdelal svoje
predstave o lastnem življenju, o tem, kako bi Bog moral ravnati v določeni
situaciji in o tem, kakšen Bog sploh je.
Najbrž tudi Elija pri
tem ni bil izjema. Tudi on si je na dolgi poti bega proti Božji gori Horeb -
gori Božjega razodetja, izdelal kakšno podobo o tem, kako bi mu Bog lahko
pokazal svojo veličino. In vendar je ob prihodu nanjo, moral stopiti v držo
ponižnosti in odprtosti. Moral je prisluhniti. Da bi Ga zares tudi srečal.
»In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in
lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju.«
Logično. Razodetje
Vsemogočnega bi pričakovali v vsemogočni obliki, v senzacionalnih posegih in v
hrupnih zadevah. Vihar bi bil kar v redu. Morda potres ali požar.
A Gospod ni v ničemer
od tega.
Gospod ni nikoli v
grobostih niti v nasilju niti v stvareh, ki opozarjajo nase s truščem in
hrupom. On ni v ekstremih, On je v glasu
rahlega šepeta. Tam, kjer bi »vsemogočnost« najmanj pričakovali.
Bog se vedno razodeva izven
naših okvirjev in izven našega včasih prav nasilnega iskanja čustvene
potešitve. Vsi po malem iščemo viharje,
lomljenje skal, potrese, ogenj in vse, kar bi utegnilo vsaj nekoliko
potešiti našo praznino. Nekaj, kar bi potešilo in utišalo lakoto in žejo, o
kateri smo brali prejšnjo nedeljo.
Bog pa ni Bog čustvenih
ekstaz in ekstremnih doživetij. On ljubi preprosto, vsakdanje, nepomembno,
tiho, krhko, grešno … On ljubi glas rahlega šepeta, ki ne vzbuja pozornosti,
priteguje pa vse, ki ta glas iščejo in pričakujejo.
Na to se tudi nanaša ta
velika žalost in nenehna bolečina, ki
jo v srcu čuti sv. Pavel, ko opazuje svoje rojake. Oni, ki bi prvi morali
uvideti Odrešenika, saj njim prvim pripada posinovljenje
in slava, Ga spregledajo. Ker ga iščejo in pričakujejo znotraj zaveze in zakonodaje, znotraj bogoslužja in
obljub, skratka znotraj okvirjev, ki so zanje dovolj domači in
sprejemljivi, za Boga pa pretesni. In ga spregledajo!
Kot mi ob naših
viharjih življenja. Preprosto zato, ker prihaja drugače, kot smo si zamislili.
»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« je tihi šepet besed, ki jih Bog izreka ob
vsakem neurju. V Novi zavezi Bog sam vstopa v ta vihar, da bi pokazal, kako je rahel tihi šepet Besede močnejši od vseh
besnečih valov in nasprotujočih vetrov,
ki povzročajo trušč.
Kar je Božje, namreč vedno
najde pot. Tudi skozi valove. Tudi proti vetrovom. Tudi skozi skušnjavo, ki
vedno vpije, dela trušč in hoče biti opažena.
Božje pa najde pot prav
s preprostim šepetom: »Pridi!«.
Karkoli je v našem
življenju narejeno ne iz lastne volje, temveč kot odgovor na Klic, najde pot.
Boga ne moremo
razumeti, ne moremo ga spraviti v ozke čolničke našega človeškega razuma. Da bi
lahko izkusili Božje razodetje na naši gori Horeb, je potrebno stopiti ven iz
čolna varnosti, poznanosti, predvidljivosti. Potrebno je zapustiti domače
sheme, v katere skušamo ujeti Boga in stopiti ven iz njih, v živ, pristen
Odnos, ki pa je vedno tudi prostor nepredvidljivega, nenačrtovanega in
nenadzorovanega.
Odnos je v prvi vrsti
prostor zaupanja in vere. To je drža, v katero nas kliče Kristus. V držo, ki
Boga »osvobaja«, nas pa ohranja budne, da bi lahko nenehno prisluškovali glasu
Besede. Vedno, ko v odnosu drugega
ljubimo, želimo prisluškujemo jeziku, ki ga ta drugi govori.
Apostoli so se ob
nenavadnem razodetju Jezusa ustrašili. Mislili so, da je prikazen. Tudi njim je bilo težko sprejeti, da je Bog veliko več in
veliko nad vsem, kar si lahko kadarkoli predstavljamo.
Potrebna je vera. Vera
v Besedo, ki usposablja za to, kar kliče. Dokler je Peter verjel Besedi in
ostajal v odnosu z Jezusom, je našel
pot. Korak za korakom, ne da bi ob tem neurje ponehalo. Ko pa je izstopil iz
Odnosa in se prepustil zgolj lastnim očem, mu je preostal strah, dvom in
utapljanje. A tudi takrat ga Bog ne izpusti. Če je Peter izgubil pogled, ga
Jezus ne.
S tem Petra pripelje do
točke, ko se zmore pokloniti do tal
in sprejeti, da obstaja samo en Bog in da ta Bog ni on (Peter) sam. Enako ostali
apostoli. Enako Elija, o katerem piše, da si
je ob razodetju Boga s plaščem zagrnil obraz.
Vsi ti možje so prešli
iz svojih lastnih predstav o Bogu do svobodnega odnosa, v katerem je Bog lahko
začel delovati in razodevati svoj resnični »Jaz sem«.
In na to pot kliče
danes tudi nas: »Pridi!« Da bi tudi mi
stopili ven iz čolna poznanega in predvidljivega v lepoto svobode Odnosa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar