Jezus še kar naprej kliče k prosojnosti in pristnosti v našem življenju. K skladnosti - tega kar mislimo, kar govorimo in kar na koncu naredimo. Skladnost in harmonija sta vedno izraz delovanja Svetega Duha, ki vse posvečuje. Posvečeno pa pomeni, da ima pečat božanskosti, pečat Božjega, v katerem ni neskladja.
Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe.
Kolikokrat poskušamo prepleskati vse, kar nam ni všeč, vse, česar se sramujemo in na koncu tudi svoje lastne napake. Pozabimo pa, da je naše dostojanstvo prav v tem, da si upamo biti ponižni, kar pomeni v stiku s svojo resničnostjo. In ta resničnost vključuje tako dobre darove, velike sposobnosti in talente kakor tudi omejenost, napake, ranjenost in tudi naše zavestne grehe.
Vsakič, ko prepleskamo svoje pomanjkljivosti, prepleskamo tudi svoje atribute. Ker se s pleskanjem že odločimo, da ne bomo to, kar v resnici smo, ampak se bomo poskušali popraviti in prikazati "lepše".
In kar je še huje, prepleskati želimo tudi stvari, ki se jih zavedamo kot naše napake. Greh prinese vedno smrt. Prinese mrtvaške kosti, ki začnejo v našem srcu trohneti in gniti, vse zato, ker se skrijemo in se to "smrt" bojimo pokazati začetniku Življenja - Kristusu. Edinemu, ki lahko odpusti in oživi.
Naš mehanizem je pogosto tak, da ob vsaki svoji napaki pobegnemo, se poskušamo skriti in vso zadevo prebeliti. Včasih to naredimo z izgovori, nekako podobnim tem, ki jih beremo v evangeliju: "Ko bi bili mi živeli v dneh naših očetov, bi se umora prerokov ne bi bili z njimi udeležili.". Svojo odgovornost poskušamo skriti za "če-je" in druga hipotetična razpravljanja, ki ne vzdržijo. Na dolgi rok zagotovo ne.
Na drugi strani pa je neskončno lepo videti človeka, ki ne uporablja pleskanja. Ne za lepe stvari in tudi ne za grešne. Ne za svoje darove in ne za svoje omejenosti. Človeka, ki si upa biti skladen s svojo resnico, s svojim dostojanstvom.
To je tudi človek, ki vedno dela s svojimi rokami, kar spodbuja v berilu apostol Pavel in kar je tudi sv. Frančišek nenehno govoril svojim bratom. "Delajte s svojimi rokami!" Pa naj bo v kakršnikoli obliki že.
To je delo, ki posvečuje. Četudi ni službe, je delo, ki omogoča razvijanje prejetih darov. S tem slavimo Stvarnika. In On, ki nas je ustvaril in nam naklonil toliko darov, bo poskrbel, da se bodo stvari izšle in uredile.V vseh primerih. Ker smo veliko več kot ptice neba in lilije na polju.
Ustvarjeni smo kot vrhunec stvarstva, da bi pričevali za Lepoto in ne zato, da bi se pleskali. Za Lepoto pa se da pričevati tudi ali zlasti v svoji omejenosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar