"Kaj pa vi pravite, kdo sem?"
Vprašanje, ki zareže v center. Ne, kaj pravijo drugi, ne, kaj si mislijo drugi, ne, kaj počnejo drugi, ampak kaj misliš, praviš, delaš ti! Vera je zelo osebna in zelo konkretna. Tako zelo, da iz nje raje naredimo religijo in obvladljivo dogajanje, da le Bog ne bi bil preveč živ. In aktiven. Ker to je nevarno za naše pojme, predstave in načrte.
Tudi v Jezusovem času so o Mesiju ljudje izdelali zelo samosvoja pričakovanja. In le redki so dovolili, da se jim razodane sam. Pa tudi ti so na koncu, ob razodetju, ki preseže vsak razum, večinoma pobegnili. Bog na križu! Takega Mesija pa res ni noben pričakoval!
Vzdržal je le tisti, ki si je dovolil vzeti, včasih prav razbiti svoje lastne podobe in dovoliti, da se mu Bog razodene, tak, kot v resnici je.
In se. Vsakemu posebej, vsakemu na njemu lasten način, tudi preko vprašanja, ki preseneti s svojo direktnostjo: "Kaj pa ti praviš? Kdo sem jaz zate?"
In upam si reči, da od odgovora na to vprašanje zavisi marsikaj v našem življenju. Ravnanje v konkretni situaciji, način našega razmišljanja, smer našega odločanja, vse ... Tako zelo središčen je odgovor, kdo je za nas Kristus. Kje v našem srcu ima mesto.
Petru je bilo dano spoznanje. Ne iz lastenga mesa in krvi, ampak od zgoraj: "Ti si Kristus, Sin živega Boga."
Peter poimenuje Boga živega.
70 - odstotkov "katoličanov" pravi, da ne verjame v Kristusovo vstajenje, kar pomeni, da verujejo v mrtvega Boga. In res je včasih lažje verjeti v mrtvega Boga, kot v živega, ker lahko z "mrtvim" delamo, kar hočemo. Lahko si ustvarjamo lastne podobe in idole, lastna zlata teleta, lastne predstave, predvsem pa lahko Boga nenehno puščamo na dovolj varni razdalji, nekje daleč in izven konkretnosti svojega življenja.
Mi se res bojimo živega Boga, ker je živ! Ker je svoboden in ker je vedno izven naših shem in predstav. Bojimo se ga, ker ga ne moremo ujeti v svoje predstave in uporabiti po svoji volji.
Da je komurkoli od nas dano spoznanje živega Boga, je čista milost od zgoraj. Nekaj, kar nam lastna meso in kri, lastno telo, ne more razodeti, četudi nosi v sebi zapisano to neizbrisno Resnico.
O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota!
Bog ostaja skrivnost in vendar ostaja nerazdružljivo v nas, del nas. Ne moremo ga ujeti, lahko pa se mu prepustimo in dopustimo, da nas On ujame in vodi. Kajti vodi nas tja, kamor je obljubil. Poveličal je svoje ime in svojo obljubo, poje psalmist, kar pomeni, da je vsakemu od nas dal svojo obljubo, obljubo blaginje, dobrote in polnosti.
Ko Bog odpre, je odprto in ko zapre, je zaprto. Zato ima človek, ki v Odnosu spozna živega Boga in si mu upa prepusti, moč, da postane Skala. Za druge in za celotno Cerkev. Ker ne črpa iz svojega, temveč pusti, da po njegovem teče Božje.
Tudi zame je prišel čas, da si odgovorim, zelo iskreno, kdo je zame Kristus - živi ali mrtvi Bog?
Od tega odgovora zavisi vse!
Ni komentarjev:
Objavite komentar