"Žejen sem"

18. navadna nedelja

"Žejen sem!" Zelo pogumen in pristen stavek. Jezus si ga je upal izreči in tudi večkrat pokazati. Upal se je zazreti v svojo notranjost in priznati, da nekaj potrebuje. In Nekoga.

V vsakem od nas je ta stavek globoko zapisan, ker je naše srce ustvarjeno za popolno združitev z Bogom. Ustvarjeni smo iz Besede, iz molitve, zato je molitev - pogovor z Očetom tako ključna, kakor je ključno pitje vode. Če želimo živeti v izobilju.

"Žejen sem" tako ali drugače sporočata tudi moj brat in sestra, ki prideta k meni. Žejna sta pozornosti, topline, sočutja, prijaznosti, varnosti. Žejna sta Ljubezni. Tako kot jaz. In prav zato, ker sem tudi jaz žejen, se teh ljudi ustrašim. Ker pričakujejo nekaj, česar tudi sam nimam. Vsaj tako mislim in doživljam vsakič, ko ne iščem na pravem mestu, pri pravi osebi, pri pravem Izviru.

Takrat se v nas prebudijo prestrašeni in ogroženi apostoli, ki Jezusu svetujejo, naj množico odpusti, jih pošlje stran, kajti kraj je samoten in ura je že pozna. Še sami niso vedeli, kako bo z njimi, kaj naj potem z vsemi temi potrebami drugih? Njihov predlog je več kot razumen, saj apostoli, tako kot mi, računajo samo nase. Na svojih pet ubogih hlebov in dve majhni ribi, kar ni bilo dovolj niti za njihove prestrašene in lačne oči.

Tako gledajo in vidijo človeške oči vsakič, ko se pozabimo "priklopiti na pravo polnjenje". Ko na svojo lakoto in žejo gledamo skozi človeški razum, ki si mora vse priskrbeti sam, nas drugi hitro pričnejo ogrožati in ovirati. Zato jih odslavljamo. Prefinjeno, elegantno, z razumnimi razlagami. Ali pa se raje kar sami umaknemo in zbežimo pred odgovornostjo. Vsak resen odnos pozna ta izziv odločitve. Vsako resno prijateljstvo, vsak resen partnerski in zakonski odnos. Drugi nas pripelje do točke, ob kateri se moramo soočiti tudi s svojo žejo in lakoto. In šele od našega odziva se vidi, od kod črpamo mi sami.

Evangelij piše o tem, da je Jezus ob pogledu na lačno množico začutil veliko sočutje. Zasmilili so se mu. Niso ga prestrašili in ogrozili, ampak je dovolil, da so mu spregovorili na srce. Zato, ker si je tudi sam pred tem dopustil začutiti svojo osebno lakoto in žejo po pripadnosti, po odnosu, po razumevanju, po sprejetju ...
Ko je Jezus izvedel, da so Janeza Krstnika umorili, je bila zanj gotovo velika preizkušnja. Vedel je, da gre pri veri zares. Da gre za glave.
In takrat se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Da bi bil z Očetom, da bi poslušal in bi se Njegova duša nasitila s pravo hrano, v sočni jedi! Od svoje potrebe in žeje ni bežal, ni se pretvarjal, da tega v njem ni, ampak je to vzel zares in prišel k tistemu, ki zmore vse dati. Iz tega Odnosa pa je lahko v množici videl posamezni obraz, njegovo potrebo in je nanjo tudi odgovoril.

"Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!"
S tem, kar ste, s hrano, ki je bistvena za vas same. S tem, ko se pustite vzeti, blagosloviti, razlomiti in dati ... po Rokah, ki človeško spreminjajo v Božje. Premalo v obilje. Koščke v polnost.

Pot je samo ena. To je pot, ki jo pred Jezusom naznanja prerok Izaija. Potrebno je imeti dovolj poguma, da vzdržimo z občutki žeje in lakote, ki niso prijetni. Nikoli. Ti občutki naznanjajo, da nekaj ključnega manjka in v dušo prinašajo zaznavo praznine. A točno to je potrebno, da lahko spregovori Bog. Sami želimo praznino nemudoma zapolniti, za to smo pripravljeni potrošiti ves svoj denar in ves svoj zaslužek. Da bi le dobili zasilen občutek "polnosti".
A "zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?", ponavlja Bog, nato pa 4 -krat vzklikne: "Pridite, pridite k meni". In nato še 4- krat: "Poslušajte, poslušajte!"

V stiski, v preizkušnji, ko žeja po rešitvi še bolj udari na plano, težko utihnemo. A prav v tem je rešitev. V tem, da pridemo v Odnos, vzdržimo praznino in prisluhnemo. Se pustimo odžejati z vodo, ki ne presahne in se ne skali ter vzdržimo, da se pred nas postavi dobra hrana, sočna jed, v kateri duša uživa in se umiri.
To je Milost! To je njena poti, ki gre nujno preko žeje in lakote, preko stanj, ki jih ne prenašamo in od njih bežimo, zraven pa odganjamo vse, ki nam te občutke prebujajo.

"Ni jim treba oditi."
Cel svet vzdihuje svoj "Žejen sem", četudi tega ne prizna. A samo tisti, ki si upa to zaslišati v svojem lastnem srcu in izročiti pravim Rokam, lahko postane resnični učenec, ki v drugem vidi brata in ne tekmeca.


Ker tudi nam ni potrebno več polniti praznine s praznimi rečmi, ker se tudi mi lahko ustavimo in priklopimo na Milost, ki je vedno dar in zastonj in se nato s sočutnimi očmi zazremo v žejo drugih. Iz oči v oči.

Samo berač, ki ve, da je berač in odkrije neizčrpen izvir Kruha, lahko drugega berača privede do iste milosti. Ne da bi se sam ob tem počutil ogrožen.


In Bog je žejen takih kristjanov!