Prepričana sem, da današnji evangelij čisto vsakemu povzroča kar nekaj težav. Kdo se namreč ne najde vsaj kdaj v stiski, ki je ženo silila, da je prekoračila vsa pravila in meje takratnega časa? Kdo še ni izkusil trenutka, ko se mu je zdelo, da bi šel na konec sveta, da bi se le kakšna težava uredila?
In koga ne bi streslo, ko pomisli, da bi prišel k Bogu in bi ga ta odslovil?
A današnja Beseda sploh ne govori o zavrnitvi, pač pa o velikem Božjem iskanju in sprejemanju. Jezus ni brezveze šel v tirsko in sidonsko pokrajino, v pokrajino poganov. Odšel je, da se je tam lahko odigrala vsa drama človekove ozkosrčnosti, ki jo je tako pogosto srečeval prav med najbolj "vernimi". Ne samo med farizeji in pismouki, ki so bili za Njegovo oznanilo zaprti, ampak tudi med apostoli, ki so mu sicer navdušeno sledili, a je njihova vera, tako kot naša, nenehno potrebovala širjenja in okrepitev.
Zato je bilo potrebno to srečanje, ob katerem se zdi, da celo Kristus sam izziva ženo s tem, ko ji posreduje vse ugovore, ki jih tako dobro pozna izbrana Izraelova hiša. Nekdanja in današnja: "Ona ni naša, ne hodi v cerkev, vpije in nam jemlje ugled, tako ali tako pa nimamo časa za take ...imamo veliko bolj pomembnega za postoriti med našimi ljudmi."
To je ozkosrčnost in trdota tistih, ki verjamejo, da jim Bog pripada, tistih, ki verjamejo, da so si Ga priborili in osvojili s svojimi "dobrimi deli". Ne vem kolikokrat se sami znajdemo med takimi. A od takih se je Bog moral umakniti. V deželo poganov, v deželo tujcev, da bi tam našel srce, dovolj odprto in pripravljeno, da sprejme milosti. Milosti, ki se jih ne da zaslužiti z nobenim nazivom, niti cerkvenim ne. Bog še vedno hodi po pokrajinah in išče srce, ki je dovolj prazno in žejno, da sprejme čisti dar odrešenja in življenja.
"O žena, velika je tvoja vera!" Nič je ni ustavilo, ker je, nasprotno od mnogih izbranih Izraelcev vedela, da nima ničesar, s čimer bi se lahko postavljala pred Bogom. Imela je le lastno uboštvo in zavest, da pred Bogom ni gospodarjev in ni drobtinic, ampak je samo milost.
"Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela," pravi Gospod po preroku Izaiju. Kliče nas k čuječnosti, k budnosti, k pripravljenosti, da svoje poglede in prepričanja obrnemo na glavo. Kajti pri Bogu so lestvice klasifikacij zelo drugačne. Pri Njem beseda tujec in pogan dobita povsem drugo vrednost, kot so si jo utrdile naše predstave.
Božje srce je široko odprto, njegova hiša molitve ne more biti ozka in zaprta, ampak je za vsa ljudstva, kajti vsi so izbrani in poklicani, da bi vstopili v to hišo, v kateri želi Bog razveseljevati!
On išče srca, ki so pripravljena ljubiti, služiti Njemu in sprejemati. In če jih ne najde med tistimi, katerim je bilo najprej oznanjeno odrešenje, gre na vse ulice in poti, v vse tirske in sidonske pokrajine človeških src, da bi našel tiste, ki so ga žejni in vedo, da ga potrebujejo. Priviligiran kraj Jezusovega delovanja bo vedno človeško srce, ki veruje in ostane zvesto tudi takrat, ko "Jezus ne odgovori niti besede".
Bog je zares moral v to pogansko pokrajino, da bi srečal to ženo vere in preko nje pokazal vsem "mogočnim", kaj pomeni biti "domačin". Kajti ta žena za Boga še zdaleč ni bila tujka, bila mu je bliže kakor večina Izraelskih voditeljev, ki so verjeli, da si Boga lahko osvojijo in prisvojijo.
Bog je po tej ženi hotel pokazati, kako je zanj veliko več tujcev med tistimi, ki se trudijo izpolniti neko lastno postavo, ki je največkrat zgolj "pridobivanje točk", kakor med tistimi, ki se znajdejo v lakoti in žeji, v stiski in izkušnji, da so jim stvari ušle iz rok. Le srce, ki se je odpovedalo samoodrešenju, zmore pristno zavpiti k izviru Življenja. Ker tiči na robu smrti, ob kateri človek ne more nič.
Morda si je Jezus tako kot pozneje sveti Pavel, apostol poganov, želel pri svojih "domačih" prebuditi vsaj kanček ljubosumja, vsaj kanček zavesti o tem, kaj vse jim je dano in kaj imajo pred očmi. Morda jim je želel vsaj malo spodmakniti tla pod nogami in vsaj malo obrniti predstave "domačnosti", da bi se zavedali veličine Božjih darov in veličine Božje izvolitve. Najbrž si še vedno želi marsikaj v naših predstavah obrniti na glavo. Da bi končno stalo prav.
Ja, tudi zaradi nas je moral v tirsko in sidonsko pokrajino po to ženo, da bi nam pokazal, kako je zanj domače vsako srce, ki je izpraznjeno lastne gospodovalnosti in odprto za Njegovo milost, tuje pa tisto, ki si misli, da je Boga potrebno zaslužiti in je zato last nekaterih z nazivi.
Zato verjamem, da si Bog želi skupnosti, ki bodo odprte in bodo zmogle sprejemati vse, ki niso "domačini". V vseh pomenih besede. Za začetek se lahko danes po maši ozremo okrog in pokažemo sprejetost tistim, ki so "novi" ali iz drugih župnij. Če pa smo mi sami ti "tujci" od drugod, potem vemo, koliko pomeni sprejetost in vključenost v življenje.
In vsi prej ali slej spoznamo obe vlogi. Tako ali drugače. Kdaj smo v vlogi apostolov, ki so se počutili "doma" ob Jezusu, a so bili jetniki lastne ozkosti, drugič pa v vlogi žene, "tujke" in potrebne, da je sprejeta.
In šele takrat, ko doživimo, kaj pomeni biti "tujci" in potrebni, lahko prejmemo srce te kanaanske žene, ki se je s svojo širino najbolj približala Gospodu. In zato smela prejeti milost Življenja.Zase in za hčer.
»Žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar