Kakšna tolažba v sredini Božji besedi! Tolažba za vse zaskrbljene nad stanjem slovenske Cerkve, družbe, mladih in še česa. Za vse, ki vejo za nastale krivice in trpijo, ko nihče ne dvigne glasu.
A Bog ga dviguje. On pove naravnost.
Tisti, ki jim je zaupana kakršnakoli služba vodenja, kjerkoli že, so odgovorni za to, ali za njim zaupane skrbijo krotko in milo ali pa služijo le sebi, medtem ko z ostalimi ravnajo trdo in nasilno.
Bog ne ovinkari. On ve, da se dogajajo krivice in ve, da so ljudje, ki pasejo sami sebe, za ostale, tiste, ki nimajo glasu, se pa ne zmenijo kaj preveč. Zanimajo jih le toliko kolikor prispevajo k njihovemu blagostanju in aplavzom, ki jih tako močno potrebujejo.
Takim pastirjem Bog govori, naravnost: "Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Slabih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste nazaj pripeljavali, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno."
Ne da se mimo dejstva, da smo vsi kristjani odgovorni za vse tiste, ki so prišli v naše skupnosti in se zaradi njih trdote in ozkosti obrnili in odšli. Morda bili celo zavrnjeni in nesprejeti.
Vsakemu od nas je nekdo ali več ljudi zaupanih. Zato tudi nam Bog izprašuje vest.
Nato pa pokaže silno nežnost in skrb za vse tiste, ki so se zaradi storjenih krivic in udarcev porazgubili, razbežali, ranili ... "Tako so se razkropile moje ovce, ker niso imele pastirja, in so bile v plen vsem divjim živalim; razkropile so se. In blodile so moje ovce po vseh gorah in po vseh visokih hribih; po vsej deželi so bile razkropljene moje ovce, a ni bilo nikogar, ki bi zanje vprašal, nikogar, ki bi jih iskal."
In kdo od nas ni bil že med takimi "ovcami"? Ali pa je še vedno.
Bog torej prinaša neskončno tolažbo vsem in vsakokrat, ko se počutimo totalno izgubljene, na robu prepada, ranjene in raztrgane od grdih jezikov, grobih besed, ponižujočega molka ... kajti veliko je tega tudi v naši Cerkvi, ki jo sestavljamo mi vsi.
Bog pa ostaja neskončno zvest. On, ki gre za eno izgubljeno, ve, kaj govori. "Glej, jaz sem zoper pastirje. Svoje ovce terjam iz njih rok. Onemogočil jim bom, da bi pasli moje ovce. Pastirji ne bodo več pasli sami sebe. Iztrgam svoje ovce iz njih žrela. Ne bodo jim več v žrtje. Zakaj tako govori vsemogočni Gospod: Glej, jaz sam bom skrbel za svoje ovce in bom gledal nanje."
Četudi bi se kdo počutil popolnoma izgnanega, osamljenega, iztrganega iz občestva, četudi bi se kdo počutil popolni solist, kakor da ga nihče ne vidi in ne razume, mu Bog govori: "Nisi sam. Jaz sam bom skrbel zate in bom gledal nate."
Mislim, da je v Sloveniji vedno več mladih, ki tam po 27 letu ostanejo nekje ujeti in zablokirani. Skrivnostno zablokirani. In ne najdejo poti naprej. Veliko je korakov, a so vsi v krogu, brez cilja, brez glavnega poslanstva, ki je življenjska odločitev.
In zdi se mi, kakor bi današnji evangelij bil pisan prav za vse te mlade.
Če so tisti prvi najeti delavci, ki so našli pot v vinograd vsi tisti, ki že zgodaj odkrijejo svoje mesto in pot, in so ta zadnji tisti, ki se leta in leta trudijo in borijo, pa se še vedno zdi vse prazno, potem Jezus sporoča, da ni tako.
On hodi in išče. Vsakega posebej. Da bi dal smer in jasnost. Mislim, da ni težje skrite bolečine srca kot je tistata, ko v sebi nosi stavek: "Nihče nas ni najel". Ali bolj sodobno: "Brezveze, da sem. Nihče me ne potrebuje, nikjer ni mesta zame." To so misli skušnjave, ki vklepa v notranje zapore ter prinaša v življenje meglo, zmedenost, razpršenost. Gospod pa prihaja z jasnim glasom: "Pojdite tudi vi v vinograd!"
Za vsakega je pripravljeno mesto in Njegov glas, njegova Beseda je tista, ki lahko da jasnost, pogum in smer!
S končnim plačilom Gospod ovrednoti vsa tiste težke ure (ali leta) čakanja, "posedanja", spraševanja, iskanja, blodenja in zaskrbljenosti, kar poznajo mnogi. Ni bilo brezveze.
Pride trenutek, ko je vsak najden in takrat dobi vse naporno čakanje svoje vrednost. Takrat se razodene moč tega časa, v katerem so zoreli najgloblji biseri. Potreben je bil ta čas in Gospod je tisti, ki mu je vrnil dostojanstvo in ga iz navadnega človeškega blodenja spremenil v blagoslovljeni čas rasti in zorenja.
Pride čas za vsakogar, to je naša vera. In ko srce to verjame in je pripravljeno, se zgodi!
In kar je najpomembneje. Jezus pokaže, kako je primerjanje med nami najbolj zastrupljujoča stvar, ki povzroča zaprtost srca. Vsakič, ko sebe primerjamo z drugimi, smo že izgubili, smo že na slabšem. Jezus je prišel klicat vsakega posebej in prišel je povedat, da edino On lahko zares vidi v srce in pozna vso "težo dneva in vročino". Tistih, ki so se hitro našli in tistih, ki so prenašali težo in vročino nejasnosti in negotovosti, morda celo obupa.Pa naj bo to v velikih ali malih stvareh.
Primerjanje, ki ga nenehno počnemo med sabo, je kakor sprotno kopanje tal pod lastnimi nogami. Nismo zato tukaj, ampak zato, da bi se pustili najti Srcu, ki išče vse, "najdene" in izgubljene.
Da bi vsakemu znova in znova razodeval polnost veselja, ga delal rodovitnega in srečnega. Najdenega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar