petek, 15. avgust 2014

Prehod

Marijino vnebovzetje

To je praznik prehoda! Prehoda iz tukajšnjega življenja v življenje večne slave. Prehoda zemeljskega telesa, ki nosi sledove vseh "porodnih bolečin", stisk in bojev v poveličano telo, ki zasije v vsej lepoti in zmagi večne slave.
In vendar se tega prehoda bojimo. Ker se mu reče smrt in ker ta smrt zahteva, da izpustimo vse! Tega pa se toliko bojimo, kolikor si stvari in ljudi priklepamo in prisvajamo kot svojo pravico.

Marija je ta prehod doživela v vsej lepoti in slavi, ker je že bila izpraznjena vsega, polna pa Boga. Ona prva v svojem Magnificatu opeva vse, ki zmorejo postati lačni, da bi lahko bili napolnjeni z dobrotami, vse, ki premorejo ponižnost in dopustijo, da Bog stori svoje velike reči! Blagruje vse tiste, ki upajo skupaj z njo stopiti korak nazaj in pripraviti prostor Gospodu. To je Magnificat. Opevanje vsake, tudi najmanjše zmage dobrega. In teh zmag ni malo, ker pa so vedno pospremljene z napadi hudega, jih radi spregledamo ter se osredotočimo na zmaje.

Zmaga Marije je bila v tem, da je postala žena in mati v vsej lepoti in veličini. Taka, kot si jo je zamislil Bog. Ona je žena, obdana s soncem. Postala je to, kar je bilo najlepšega položeno vanjo. Bila je obdana s krono dvanajstih zvest. Število dvanajst je svetopisemsko število polnosti. Bila je torej izpolnjena žena, ker je sprejela in izpolnila poslanstvo, zapisano v njeno telo. A glej, poleg nje je tudi velik ognjenordeč zmaj, ki ima sedem glav in sedem kron. Zlo, ki se vedno hoče prikazati mogočnejše in pomembnejše, njegov cilj pa je, da našo pozornost odmakne od "velikih Božjih del", od sijaja korne - Božje ljubezni - nad nami in jo premakniti na krivice in slabo, ki se okrog nas in v nas dogaja. Da bi pozabili na svojo veličino, da bi pozabili na veličino ženskosti in moškosti ter pristali na lažeh, ki nas silijo v nenehno tekmovalnost in "metanje ven". A krona z dvanajstimi zvezdami ostaja.

Marija je bila tudi mati, kar pomeni, da je njeno življenje zaznamovano z rodovitnostjo, ki ni vezano na golo dejstvo rojstva otroka. Bila je rodovitna v srcu, ker je znala dati prostor Najvišjemu. A tudi ta rodovitnost je, tako kot tudi dostojanstvo lepote, napadano. Zmaj, ki hoče požreti dete, ki naj bi se rodilo.
 Koliko zmajev naših strahov, dvomov in nevere pomori pristne in čiste navdihe Svetega Duha, ki hoče v bas in po nas poroditi mnogo lepega!
Rodovitnost je in bo vedno napadana zato, ker je tako privlačna in lepa. In vendar je dete rešeno, ker je predano v roke Boga. Vse, kar je predano v Njegove roke, ne more izgubiti pomena niti vrednosti.

Rodovitnost je povezana s porodnimi bolečinami in mukami. Žena je vpila v teh bolečinah. Marija ni bila žena, ki bi ne živela naše realnosti. Še kako jo je živela. Še kako pozna stiske in muke vsakdanjega truda, pozna tveganje predanosti in pozna občutke praznine, izgube ... Kajti vse to je sestavni del tega, da človek postane rodoviten in pripravi prostor Drugemu.

Bog si te slave, ki jo danes praznujemo, želi za vsakega od nas. Želi si, da bi tudi mi živeli tako, da bi lahko umrli s hvalnico na ustih. S svojim Magnificatom. Da bi tudi mi živeli v polnosti svojega dostojanstva in v vsej lepoti rodovitnosti.
In prav zavest, da ne eno ne drugo ne izhaja iz nas samih, ampak iz Boga, nas dela budne in žive, pristne in pripravljene, da vsak dan hitro vstanemo in se brez obotavljanja podamo v svoje "mesto na Judovem", na svojo pot, ki je hribovita, a prav zato lepa! To je pot služenja.

Marija, žena, obdana s Soncem, prosi za nas!
Pomagaj nam tako živeti, da bomo tudi mi v nebo odhajali s pesmijo na ustih!








Ni komentarjev:

Objavite komentar