Danes Jezus predstavi nekoliko bolj strogo priliko o Božjem kraljestvu. Najbrž zato, ker za razliko od prejšnje, ki jo je govoril svojim učencem, to namenja velikim duhovnikom in starešinam ljudstva.
In razlaga ... »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je svojemu sinu napravil svatbo. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti." Jezus pokaže, da je naše življenje kakor svatba, pripravljeno, da vstopimo vanj in ga začnemo živeti zares.
In nas vabi ..."Glejte, svoj obed sem pripravil: moji voli in pitana živina je zaklana in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Vse, kar potrebujemo, je tukaj, vse je pripravljeno, le še čaka, da bi vzeli to zares. Zares živeti življenje pa pomeni, da se začne pri čisto vsakem dnevu posebej. Zelo konkretno, takrat, ko se je potrebno odločiti za lepoto, za dobro, Zanj.
In se pojavijo naši izgovori. Prvi so tisti, ki se za vsakodnevno vabilo Gospoda - tisto tiho in v globini srca - ne zmenijo ter še naprej puščajo svoje načrte na prvem mestu. In odhajamo na svojo pristavo, drugi po svoji kupčiji ... To smo vsakič, ko se nečesa pričnemo grobo in močno oklepati. Ko pa pride nekdo, ki nam pokaže drugo smer, se ustrašimo in postanemo do njega nasilni.
In že smo med tistimi, ki so zgrabili služabnike, jih zasramovali ter pobili. Tudi to znamo, zelo dobro. Jezik ali nasilen molk takrat, ko bi morale priti prave besede, sta tukaj zelo učinkovito orožje.
Ti dve drži, odhajanje po svoje ali grobost nad vsako spremembo, poznamo verjetno vsi. V naših odnosih, v odnosu do sebe in pri naši molitvi, ki je odnos z Njim. Hočemo imeti "svoj prav".
A v nas je vedno tudi tisti neomadeževani del, ki močno ve, da sam ni sposoben ničesar. Da potrebuje Gospoda. In ta del ljudje radi poimenujemo "nevreden", nekaj, česar se sramujemo. Ker pa je Bog ljubitelj življenja in želi, da bi ga imeli v izobilju, nas ne neha iskati. In nas išče tam, kjer lahko najde kako luknjico.
"Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, katere koli najdete," da bi le našel vse, ki mu vsaj malo odprejo vrata. Kajti svatbo je za nas že pripravil.Gospod ima za nas neskončno lep načrt, polnost darov, pripravljenih in namenjenih naši rodovitnosti. Zato bo vedno iskal jezik, da bo prišel in našel vsakega od nas.
In ko naposled izberemo dobro, se pojavi še zadnja skušnjava. In sicer ta, da zasluge za to dobro pripisujemo kar sami sebi. Tudi zasluge za vsakič, ko nam stvari gredo vredu in se življenje zdi bogata žetev. Hitro pozabimo, kdo je za vsem tem.
Takrat smo kakor svat, ki je prišel na svatbo, a ni imel svatovskega oblačila. Imel je le svoje, človeško oblačilo, samo tisto, kar je pripisoval sebi. Takrat ga Gospod vpraša: "Prijatelj, kako si prišel semkaj, ko nimaš svatovskega oblačila?" On pa je molčal. In to je bila največja napaka.
Svatovsko oblačilo je dar, ni naša zasluga. Svatovsko oblačilo nam je podarjeno zastonj, pri krstu. Naše zasluge so pogosto v tem, da to oblačilo zamažemo in pozabimo na njegov sijaj, a nikoli ni prepozno zato, da bi Gospoda prosili milosti novega sijaja. In vse, kar bi moral ta svat storiti, je prav to. Prositi, da bi smel ponovno prejeti svoje svatovsko oblačilo. Dar, ki si ga sam ne more prislužiti. A je molčal in se s tem sam zaprl v temo, jok in ujetost svoje lastne človeške omejenosti.
Naša tretja skušnjava je torej prav to; da pozabimo na to, da je vse dobro dar, ki si ga ne moremo zaslužiti, temveč le prositi za milost, da bi smeli vselej ohraniti sijaj Luči.
Kajti Božje kraljestvo ne more biti drugega, kot otroško prepuščanje Luči, ki hoče v našem življenju delati velike stvari. Da bi naše življenje zares postalo in ostalo svatba. Za nas in za druge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar