Gospod je že ob spočetju v nas vdihnil dušo, ki je presežna. Vanjo je položil sanje in hrepenenja, položil je žejo po Bogu samem in položil je posebno poslanstvo. Vsakemu! Za vsakega so "škarje in grozdi" v vinogradu življenja.
Pot do te Obljubljene dežele, je za vsakega drugačna, a vselej tudi naporna in večkrat v stiskah.
Njegove misli so daleč nad našimi, kar zelo konkretno tudi doživljamo. Zlasti takrat, ko ne razumemo več ničesar. In vendar srce ve, da je od Nekoga iskano.
Srce, ki je živo je srce, ki hrepeni. Po več. Zato ta napetost med že in še ne. Napetost med tem, kar srce sluti in kar v konkretnosti zemeljskega življenja doživlja.
Nihče te napetosti in stiske ne opiše bolje kot apostol Pavel: "Po eni strani hrepenim, da bi se rešil telesa in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem telesu." Potrebno, da ostaja tu, na zemlji, ker samo v tem telesu lahko obrodi stoteren sad - svoje poslanstvo. Enako mi.
Gospod hrepeni po naši rodovitnosti, po tem, da bi v življenju zacveteli, da bi živeli z nasmehom, ki ni zgolj na obrazu, ampak tudi v srcu. Zakaj? Ker nas je Bog z nasmehom tudi ustvaril. Z nasmehom čudenja in vriskajoče ljubezni nad vsakim od nas. Zato ni nenavadno, da si tudi do vsakega neutrudno prizadeva najti pot in ga pripeljati v svoj vinograd. Na mesto, ki mu je namenjeno že ob spočetju, na mesto, kjer se lahko uresničijo najgloblje sanje. V vinograd rodovitnosti.
In eni najdejo pot do svoje življenjske odločitve in mesta svoje rodovitnosti že zelo zgodaj.
Eni jo najdejo pozneje, okrog "tretje, šeste, morda devete ure" svojega življenja. Eni pa nad tem morda celo obupajo. In nehajo verovati v to, da tudi za njih obstaja sreča. Pavel ima prav. Za vero v evangelij, ki daje Obljubo vsakemu, se je potrebno bojevati.
A Bog časa čakanja, ko se navzven ne dogaja nič, ne razvrednoti. S končnim plačilom mu da celo posvečujoči pečat, saj ovrednosti vse dneve, meseca in leta našega najrazličnejšega iskanja ali blodenja, spraševanja ali posedanja, "brezposelnosti" ali izgubljenosti. Ta čas spoštuje, ker ve, da vsak čas, ki se navzven zdi neploden, ima svojo težo in vročino, ki je včasih še težja.
Kajti mislim, da ni večje skrite bolečine srca kot je tista, ki v sebi nosi stavek: "Nihče nas ni najel". Ali bolj sodobno: "Brezveze, da sem. Nihče me ne potrebuje, nikjer ni mesta zame." To so misli skušnjave, ki vklepa v notranje zapore ter prinaša v življenje meglo, zmedenost, razpršenost. Gospod pa hodi in išče. Vsakega posebej. Da bi dal smer in jasnost. On prihaja z jasnim glasom: "Pojdite tudi vi v vinograd!"
Za vsakega je pripravljeno mesto in Njegov glas, njegova Beseda je tista, ki lahko da jasnost, pogum in smer! Pride trenutek, ko je vsak najden in takrat dobi vse naporno čakanje na karkoli že, svoje vrednost. Takrat se razodene moč tega časa, v katerem so zoreli najgloblji biseri. Potreben je bil ta čas in Gospod je tisti, ki mu je vrnil dostojanstvo in ga iz navadnega človeškega blodenja in občutkov praznine, spremeni v blagoslovljeni čas rasti in zorenja.
Pride čas za vsakogar, to je naša vera. In ko srce to verjame in je pripravljeno, se zgodi!
Jezus pokaže tudi, kako je primerjanje med nami najbolj zastrupljujoča stvar, ki povzroča zaprtost srca. Vsakič, ko sebe primerjamo z drugimi, smo že izgubili, smo že na slabšem. Jezus je prišel klicati vsakega posebej in prišel je povedati, da edino On lahko zares vidi v srce in pozna vso "težo dneva in vročino". Tistih, ki so se hitro našli in tistih, ki so prenašali težo in vročino nejasnosti in negotovosti, morda celo obupa. Pa naj bo to v velikih ali malih stvareh.
Primerjanje, ki ga nenehno počnemo med sabo, je kakor sprotno kopanje tal pod lastnimi nogami. Nismo zato tukaj, ampak zato, da bi se pustili najti Srcu, ki išče vse, "najdene" in izgubljene.
Da bi vsakemu znova in znova razodeval polnost veselja, ga delal rodovitnega in srečnega. Najdenega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar