Ko gre v življenju zares

Povišanje svetega križa

Ko gre v življenju zares, se stvari zaostrijo in se počutimo popolnoma sami. Pred stvarjo, ki nas presega, a je tam in se ne umakne. Le nemo čaka, da se odločimo.
Tudi čas, ko trpimo in smo v preizkušnji, je čas, ki ga doživljamo kot prelomnega. Ker se dogajajo tektonski premiki in gredo stvari zopet zares.
In nenazadnje gre zares, ko govorimo o skorajda vsakdanjih, manjših ali večjih situacijah, ki v nas prebujajo občutja, ki niso prijetna. Občutja križa. Občutja puščave.

Puščava, ki jo imamo radi na ustih, a jo neradi prenašamo, je nujno potrebna za rast in zorenje, ki  ni več samo duhovno. Tam v puščavi gre zelo zares. Tam ni vode in ni hrane, tam ni začrtane poti, ni zemljevida in ni zagotovila, da je na koncu res cilj. Tam ostane golo zaupanje in poslušanje.

Zaupanje, da je na drugi strani Obljubljena dežela in ne zgolj iluzija ali smrt.
In poslušanje tistega Glasu, ki edini lahko pokaže korak naprej. In nato spet naslednjega. Postopoma.

V puščavi se, četudi večkrat s težavo, zavemo, da smo odvisni od Nekoga, Da nismo sami dovolj pametni in dovolj sposobni, da bi našli pravo pot življenja, odnosov, notranje drže. In ko gre zares, se običajno pokaže to, kar je najgloblje v človeku.

Izraelci so razkrili tisto našo padlo naravo, ki ne mara sprememb, Ta narava se naveliča potovanja, ker le-to zahteva nenehno uboštvo, nenehno izpuščanje, nenehno rast v zaupanju. Nič, kar bi odgovarjalo osnovni težnji te padle narave, ki je "dobro počutje".
In takrat, ko ne zmoremo več, se začne ... globalno godrnjanje in pritoževanje, začne se iskanje krivcev in začne se medsebojno "pikanje", največkrat kar z jeziki. Vse, kar puščavo in mejne situacije življenja dela še dodatno naporne in neznosne.

Ko gre zares in ko se počutimo ogrožene ali v popolnem strahu, se pokaže temeljna drža. Naša se pogosto izkaže, kot "padla". A kje je zdravilo?
Za Izraelce je bila to strupena bronasta kača na drogu, strup, ki se je spremenil v zdravilo. Za nas je to Jezus Kristus na dvignjenem križu, edini, ki zmore naš strup in bolečino pretvoriti v odrešenje.
Sami ne zmoremo, potrebna je "kapitulacija" pred Bogom.
Potrebna je točka:"Grešili smo ..." . Najbolj s tem, da vedno znova mislimo in ravnamo, kakor bi bili mi sami sebi odrešeniki in gospodi. Če pa že ne sebi, pa vsaj drugim, ki nas morajo ubogati.

A samo Nekdo, ki je prežet z drugačno naravo, z Božjo naravo, lahko stori ta ključni preobrat in nam da moč, da tudi mi sprejmemo odrešeno naravo. In ta odrešena narava se takrat, ko gre v življenju zares, pokaže drugače.
Takrat, ko pride ura, Sin svobodno podari svoje življenje. Takrat, ko je križ na višku, Jezus ne napada, ne zmerja, ne preti, ampak samo daruje. Daje v svobodi, predvsem pa v ljubezni. Ker samo ljubezen to zmore. In Bog da vse.

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina (vse!), da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje.

To je moč Boga. Ljubezen, ki premaga strah, ki se ne boji spusta, se ne boji izničenja, se ne boji ponižati in sprejeti podobo hlapca, ker ve, da je vsa moč v Njem. In vsak, kdor vanj veruje, prejme to Njegovo moč. Moč, da zmore takrat, ko gre v življenju zares, ostati v drži zaupanja in podaritve. Ker ve, da za vsako puščavo pride Obljubljena dežela.

Vsak, kdor veruje vanj, ne potrebuje "pikati" drugih, ker se ne počuti ogrožen, ne potrebuje sužnosti zgolj dobrega počutja, ker ve, da je moč v dinamiki potovanja in uboštva, ne potrebuje drugega krivca - Boga in Mojzesa - ker ve, da je krivda bila pribita na križ in se preko Ljubezni pretvorila v odrešenost.

In naenkrat se naše puščave, ki so neznosne prav zaradi grobih odnosov, spremenijo v puščave, ki postanejo pot do Obljubljene dežele. A v to Obljubo mora vsak od nas in vsak v svojo vstopiti popolnoma sam. Preko daritve. V čisti samoti, brez  "množic", preko križa.