Nagnjeni smo k temu, da najprej vidimo temo. Lažje jo je videti in "lažje" je v njej obtičati, ker tema ne zahteva napredka. Tema dovoljuje, da ostanemo nemočni in žrtve in determinirani.
In bolj kot se s temo ukvarjamo, več je je.
Nasprotno pa luč prinaša jasnost, svetlobo in nujno srečanje s "prahom". V temi ga ne vidimo in česar ne vidimo ali ne občutimo, verjamemo, da tega ni. A četudi ni tako, bežimo od luči stran. Prah tako ostaja nepriznan in zato tudi ne more biti pobrisan.
Luč je tista, ki sooči z resnico. V luči je potrebno nekaj storiti., ne da se več skrivati za krivdo drugih. Luč od nas nujno zahteva gibanje, notranje premike, zahteva rast. Rast pa nikoli ni bila prijetna, niti ko smo bili majhni in morali zato, da smo shodili, tisočkrat pasti. A samo tako smo shodili.
Samo luč je tista, ki nam daje možnost zorenja, rasti, postajanja tega, kar v resnici smo.
Gospod, luč od luči, nas kliče, naj se je ne bojimo. Spodbuja nas, da bi se vsake luči zares oklenili in jo dali na vidno mesto.
Nihče pa svetilke, ki jo prižge, ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo.
Tako bi morali ravnati z vsakim vzgibom Svetega Duha. Ti so prameni luči, ki so nam dani. Ko jih v notranjosti zaznamo, se jih je dobro okleniti in postaviti na vidno mesto, da tako ti prameni luči svetijo nam in vsem, ki se nam približajo.
Gospod nam te pramene podarja dnevno, nenehno. Le pozorni moramo biti nanje, "jih nehati pokrivati s posodami in postavljati pod posteljo, ampak na mernik".
Prav je, da ne odklanjamo dobrote, ko jo lahko živimo danes, kar nas spodbuja tudi pridigar.
Taka drža srca je tista, ki označuje tiste, ki "imajo in se jim bo dalo še več". To se zgodi takrat, ko se pustimo osvetliti Luči in pustimo, da se razodene resnica. Resnica pa je, da nimamo ničesar zaradi svojih zaslug, imamo pa vse podarjeno. Takrat nastopi hvaležnost. In mislim, da je vsak od nas že izkusil, kako se takrat, ko zmoremo biti hvaležni za drobno, kar množi tisto lepo, ki ga zazna naše oko. Ko pa ponovno pademo v držo, kjer je vse zasluženo in kjer si "mislimo, da nekaj imamo" (po lastni zaslugi), takrat resnično izgubimo vse - luč, resnico in hvaležnost.
Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo še to, kar misli da ima.
In ni vseeno kakšno držo gojimo v srcu. Kajti vse, kar se v njem kuha naskrivaj, prej ali slej, v taki ali drugačni obliki pride na plano. Dobro in hudo. Kajti nič ni namreč skritega, kar se ne bi razodelo in nič skrivnega, kar se ne bi izvedelo.
Le srce, ki je pozorno na žarke Luči in se jih oprime, postavi na visoko mesto, postane srce, ki ima vedno več. Ker ve, da je obdarjeno in zato tudi neizmerno hvaležno.
Glejte torej, kako poslušate!
In koga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar