(Božja beseda je na zgornji povezavi)
Apostol Pavel s svojimi besedami poudarja in kaže na bistvo evangelija. "Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil. Vi ste ga tudi sprejeli in v njem vztrajate. Po njem se tudi zveličujete, ako se ga tako držite, kakor sem ga vam oznanil; sicer ste zaman vero sprejeli."
In kaj ta evangelij govori danes? Kakor v ogledalu nam pokaže drže, ki jih običajno prevzamemo v odnosu do Boga.
Na eni strani je farizej, ki je svojo vero zamenjal za kariero in znanost o Bogu, ni pa še postal resničen učenec. Njegova drža je drža nekoga, ki se postavi na isto mesto z Bogom. Verjame, da je on tisti, ki se lahko nekoliko ponaša pred Gospodom in mu razkaže svoje sposobnosti, znanje, razgledanost, svoje pridobljeno ugledno mesto. Njegova skrb se zdi bolj v tem, da bi od Gospoda prejel priznanje in pohvalo za vse, kar si je že pridobil s svojim lastnim naporom kakor v tem, da bi se resnično odprl Milosti, ki je vstopila v njegovo lastno hišo in ji prisluhnil. Živel je, kot še vedno veliko nas kristjanov, iz postave in ne iz milosti. Zato mu takorekoč sploh ni prišlo na pamet, da vse, kar ima, pravzaprav dolguje odpuščajoči Ljubezni, ki jo srečamo pri nogah, ki nam jih umiva.
Drža žene je nasprotna. Zaveda se svoje veličine, ki je postala zamazana z grehom. Zaveda se, da je nekaj izgubila, nekaj, kar si sama ne more vrniti. Pristopi torej kot tista, ki ve, da ji je vse podarjeno in ve, da lahko le Milost stori to, po čemer jo žeja. Nima se s čim ponašati in to jo postavi v držo ponižnosti in odprtosti pred Gospodom. Pusti, da se vanjo izlije milost, ki jo apostol Pavel opeva v pismu Korinčanom.
Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marveč milost božja, ki je z menoj.
Pavel, ki se je moral nenehno zagovarjati pred svojimi rojaki in dokazovati verodostojnost svojega apostolstva prav zaradi "neklasične" poti, po kateri ga je Kristus pripeljal v svojo Cerkev, je vedel, kaj pomeni Bogu in drugim dokazovati svoje sposobnosti in svojo vero, kaj pa pomeni dejansko kapitulirati in zadihati Milost. Vmes se zdi, da je skorajda nujen "padec s konja" vseh zaverovanosti v lasten prav in lastne predstave o tem, kaj je dobro in kaj bi moral Bog narediti.
To je bistvo tega, da lahko Milost opravi svoje. Očisti, opere, vrne resnico.
Zanimivo je tudi, kako si v tem odlomku izmenjujeta vlogi ljubezen in odpuščanje. Kakor da se ne bi dalo določiti, katera od njiju je prva.
Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.
Po eni strani Jezus prikazuje ljubezen kot tisto, ki resnično lahko prekrije množico grehov, po drugi pa nakaže, kako le človek, ki je najprej izkusil zastonjsko odpuščanje, lahko zares ljubi.
In vendar ostajata ljubezen in odpuščanje kakor nerazdružljivi dvojčici, tako zelo enaki po videzu, da se ju skorajda ne da ločiti. Vedno gresta z roko v roki, kakor bi bili eno - odpuščajoča Ljubezen.
Ni ljubezni brez odpuščanja in ni odpuščanja brez ljubezni. In blagor nam, ko si jo upamo iskati pri svojih nogah, ki jih umiva. Takrat bomo tudi mi znali stopiti k nogam v ponižnosti. K nogam Boga in prisluhniti, k nogam sočloveka in jih tako ali drugače umiti.
Šele človek, ki doživi in izkusi milost, človek, ki ve, kaj je drža ponižnosti pred Bogom, lahko pred ljudmi nastopi z držo, kjer se čuti, da stoji za besedami, ki jih govori. Da verjame v to, kar živi. To so pristni ljudje, ki si upajo, v zavesti svoje lastne resnice odrešenih, stopiti pred ljudi in zavzeti pravo mesto s suvereno držo. Ne vzvišeno, ne ponašajočo, ampak suvereno. To so ljudje, ki se znajo, kakor Pavel pred Korinčani, tudi postaviti zase. Ker so prej upali pasti s svojega konja zaverovanosti vase in izkusiti resnično moč Milosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar