Danes Beseda močno spregovori o naših odnosih in iskrenosti, ki jo v njih premoremo. Z drugimi besedami, govori o svobodi, ki si jo dovolimo.
V glavni mašni prošnji molimo: "Usmiljeni Oče, posinovil si nas in rešil."
Smo sinovi in hčere istega Očeta, med seboj smo torej bratje in sestre, ki se, če smo iskreni, nimajo kaj kregati med seboj. A to je mogoče le v primeru, da živimo resnično svobodo Božjih otrok. Zato se prošnja ne zastonj nadaljuje: "V svoji ljubezni nam dobrohotno pomagaj, da bomo dosegli resnično svobodo Božjih otrok ..."
V svobodi Božjega otroštva lahko živimo kot tisti, ki postajamo resnično odgovorni drug za drugega in za naše odnose. Po preroku Ezekielu Bog sporoča: "Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja hiši Izraelovi."
Postavil nas je za varuhe drug drugega!
A vse od prvega padca naprej, se v nas odigrava Kajnovo izdajalstvo in sledeča obramba.
Ko ga Bog sprašuje: »Kje je tvoj brat Abel?«, odgovarja: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?«
In Gospod je prišel, da bi nam povedal odgovor: "Da, ti si varuh svojega brata! Ti si varuh prijatelja, ki sem ti ga zaupal, ti si varuh žene, ki sem ti jo zaupal, ti si varuh moža, ki sem ti ga podaril, ti si varuh otrok. Da, si varuh in si odgovoren za odnose, ki jih živiš."
Gospod je prišel, da bi dopolnil postavo stare zaveze, ki jo v prvem berilu predstavlja prerok Ezekijel, ko drugega imenuje z imenom krivični. Če ne posvariš krivičnega ...
Jezus v evangeliju našega bližnjega, četudi greši zoper nas, ne imenuje več krivičnega, ampak brata. "Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi." Ker je tvoj brat.
Kajti po Njegovi krvi, ki je razbila vsako ločilno steno sovraštva med nami, ki je na križ odnesla vse krivice in konflikte, smo postali sinovi Očeta in bratje med seboj.
Bratje, ki se, če resnično živijo svoje sinovstvo in hčerinstvo, nimajo za kaj kregati.
Da bi to lahko živeli, ostaja ključen najprej in predvsem iskren in globok odnos z Očetom. Tam, ko Očeta resnično izkusimo kot Skalo svojega življenja, kot Očeta v pravem pomenu besede, lahko tudi človeka poleg nas zagledamo kot brata. Tudi če ni naš najljubši brat, je brat. In bolj kot bomo zakoreninjeni v Očeta, manj moči bodo nad nami imele napake, ki jih zoper nas storijo drugi. To pa niti približno ne pomeni, da moramo kristjani tiho molčati in zgolj pridno prenašati krivice. To ni katoliška vera!
Ravno biti kristjan, pomeni imeti nenehno poslanstvo poglobljati svoje hčerinstvo in sinovstvo, da bi lahko okusili resnično svobodo Božjega otroštva in v moči te svobode in zavesti svoje ljubljenosti neogroženo stopili do svojega bližnjega in spregovorili besede, ki bodo tokrat drugačne. Ne polne maščevalnosti, sovraštva in prezira, ki v prvi vrsti usužnjuje nas same, ampak bodo svobodne. Ker bomo sebe prepoznali kot svobodne in močne, močnejše od sovraštva.
Dokler ostajamo v pogledu Očeta, je to mogoče, takoj, ko stopimo ven, preostane le nasilje, maščevanje in vojna. Ker krivic je vedno dovolj!
Jezus pravi, da nas je že usposobil za to svobodo ljubezni! Ljubezni, ki naj bo do bližnjega taka, kot do sebe. Če damo sebe ven, bomo do drugega moralistični ali poniževalni. Ko dopustimo, da smo v naših besedah prisotni mi sami, bodo dobile mehkobo in moč, da povedo resnico. Vedno resnico, a na način, kot ga trenutno drugi zmore sprejeti.
In če se zaradi različnih razlogov do drugega ne da priti, je prav govoriti s tistimi, ki lahko resnično pomagajo in ne s komerkoli, ki je vsaj 5 min pripravljen poslušati.
Nikoli ni bilo in nikoli ne bo močnejšega pričevanja kristjanov, kot je to, da se ljubijo med seboj. Da živijo odnose, ki so drugačni, na drugačni ravni, svobodni. Da lahko ljubijo z ljubeznijo, ki bližnjemu ne prizadene hudega. Z ljubeznijo, ki išče dobro drugega v njegovem jeziku, z ljubeznijo, ki ve, da je za drugega odgovorna in ki ve, da je poslana, da varuje tistega, ki ji je bil zaupan.
In ko se med nami zalomi, ni vseeno, kaj naredim. Ni vseeno ali v meni zmaga Kajnova obramba ali svoboda, ki mi jo podarja Kristus. Svoboda, da govorim resnico v oči - na štiri oči, in moč, da odpuščam. Zaradi sebe. Ker ni nič bolj usužnjujočega, kot biti ujetnik lastnega sovraštva in zamere.
Kristus nas danes sprašuje, do kod želimo iti? Do ujetosti Kajna, ki beži pred odgovornostjo, do moraliziranja, ko krivičnega pred sabo poučujemo ali do svobode Božjega otroštva, ki nam daje moč, da govorimo resnico in ostajamo svobodni v ljubezni do sebe in do brata?
Kajti karkoli zavežemo ali zavozlamo na zemlji, ostane zavozlano "za potem" in kolikor živimo odrešene odnose med seboj že tu dol, toliko je že med nami Božjega kraljestva.
Svobodni smo, da izberemo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar