Bratje, nihče naj se ne vara. Če misli kdo med vami, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder.
Človeška misel, ki nam je tako domača, tako logična in tako janso nam je, da ima prav!
Vsak pameten gre ribe lovit ponoči. To je Simonu kristalno jasno. Naredil je čisto vse, kar je lahko in moralo bi uspeti. Pa ni in mislim si, da je bilo to za "doktorja znanosti" precej velik poraz in uganka. Kaj je šlo narobe? Kaj bi moral popravit? Kaj moramo spremeniti, da bo v naprej bolj uspešno?
In vendar so naredili vse pravilno. Lovili so takrat, ko je bilo potrebno in tam, kjer je treba. Lovili so skupaj in lovili so celo noč. Do konca. In ni šlo ...
Človeški napor in trud, ki nima sadov.
In včasih so potrebne prazne mreže, potrebna je utrujenost in izmučenost ali celo obup, da bi dojeli, da ribe ne prihajajo v naše življenje po naši zaslugi in moči. Da je rodovitnost v višjih rokah. Naša življenjska rodovitnost.
Vse to se je moral naučiti Simon. In Gospod je vstopil v njegovo življenje v njegovem, ribiškem jeziku. Vstopil je in tisto, kar je že obstajalo in bilo dobro, preoblikoval v nekaj neskončno večjega. To je misel Boga. Vzeti, blagosloviti, razlomiti, dati.
Simon je prehodil oziroma preplul pot, po kateri Jezus na skrivnosten način pelje vsakega od nas. Kajti tudi v naš čoln vstopa in prosi, da se včasih "nekoliko oddaljimo od kraja".
Drugače povedano; včasih nas ustavi in pomaga videti stvari nekoliko odzunaj. Nato pa povabi v globino notranjosti. Ker je ravno globina srca prostor, v katerem se dogaja "skrivnosten ulov" in prostor, kjer se rojeva rodovitnost.
In Simon mora odriniti v smer, ki je skregana z njegovo logiko, mišljenjem in razumom. Beseda Jezusa useka v prazno. Brez pojasnila, brez dodatnih navodil in brez gotovosti, da se splača. Samo pride in zazveni. To je vera. Povabilo k nečemu, česar ne čutimo, česar ne vidimo, ostaja le gola Beseda. Veruješ in tvegaš ali ostaneš v vodah, ki jih poznaš, ker so plitve, obvladljive, a brez življenja.
Simon gre. Bil je dovolj sesut in na tleh, izpraznjen svoje modrosti, da je tako lahko dal prostor resnični Modrosti. In je vrgel mreže. Samo zato, ker je Jezus tako rekel.
In sad je bil ogromen. Srce, ki doživi dejanje milosti, je srce, ki zmore poklekniti in v iskrenosti najti svojo resnično vrednost pred Bogom. V tej globini srce doživi pogled, ki prinaša resnico njegove lastne istovetnosti. Prinaša resnico o veličini in lepoti tega, da sem človek in resnico o grešnosti, ki pa postaja vstopna točka Boga.
Na tem odprtem morju se ne zgodi le čudež rodovitnosti, zgodi se tudi čudež skupnosti, ki vedno predstavlja prostor, ki to rodovitnost omogoči. K Simonovemu čolnu so pripluli še tovariši iz sosednjega čolna, da bi jim pomagali. Zgodilo se je to miostno sodelovanje in občestvo.
Čisto na koncu pa se zgodi še zadnje dejanje. Iz srečanja na globini, se vedno rodi poslanstvo. Potem, ko je Simon v ljubečem pogledu Boga odkril sebe, potem, ko je doživel lepoto skupnosti in ko je v svojem jeziku izkusil, kje je resnični izvor rodovitnosti, je lahko prejel svoje osebno poslanstvo. Svoj življenjski poklic: "Ne boj se; odslej boš ljudi lovil." Takrat je lahko vstopil na kopno sveta drugačen.
V tej globini srca, v katero se je dobesedno potrebno pustiti odpeljati v goli veri, se torej zgodijo tri ključne stvari. Srečanje iz oči v oči z Gospodom, ki vrača identiteto, zgodi se milost skupnosti, ker je mogoča šele takrat, ko vsak zmore biti najprej sam s sabo in na koncu se rodi še osebno poslanstvo.
Vedno, ko se v molitvi srečamo z Gospodom, se rodi poslanstvo. Ki pa ne sloni več na lastni moči in modrosti, temveč na Božji besedi, na Bogu samem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar