"Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!"
In prvi odgovori: "Pojdem, gospod", pa ni šel.
Drugi pa: "Nočem", a je pozneje kljub temu šel.
Oba sta odgovorila na prvo žogo. Takoj. Kot jima je tisti trenutek najbolj ustrezalo. Prvemu to, kar prinaša navidezni mir. Njegova drža pa sporoča, da si ne upa soočiti s stvarmi. Lahko bi namreč rekel: "Ne, ne morem."
Potem bi se v sebi moral srečati s tem, zakaj ne more, kaj se mu upira in moral bi vzdržti s svojo odločitvijo. In kolikokrat smo mu podobni. Obljubljamo in govorimo: "Ja, se slišimo, se bomo zmenili, se bomo srečali ..." a še tisto sekundo vemo, če smo dovolj iskreni, s kom si to res želimo, komu pa samo rečemo, ker se tako lepše sliši. In predvsem se zdi, da ni ob tem nobenega občutka krivde.
Ljudje ne znamo več uporabljati besede "ne" brez občutka krivde. Čutimo krivdo, če nekomu zavrnemo prošnjo, je pa ne čutimo, ko se zlažemo in obljubljamo vedoč, da tega ne mislimo resno.
In še nekaj je tu pomembno - človeku je prav znati reči ne. Zlasti ko gre za stvari, ki niso vredu ali stvari, ki gredo preko meje. Znati svobodno presojati in uporabljati tako "da" kakor "ne", je v odnosu z ljudmi nujno potrebno.
Pri Bogu pa ni tako. V odnosu z Bogom je resnična svoboda in ljubezen v tem, da se naučimo izrekati svoj "da". Na sleherno Njegovo vabilo, saj je On edini, ki pozna naše srce in ve, kam nas želi pripeljati. On edini ve, kje je naša obljubljena dežela sreče, zato je vsak naš "ne " stranpot do te sreče.
Drugi sin se je odločil, da bo iskren in je povedal svojo resnično držo do Očetovega predloga. "Nočem".
Legitimno čustvo. Nočem, ni mi všeč, ne razumem, ne zdi se mi fer ...nekaj logičnega in normalnega tudi v odnosu z Bogom. In vendar je svoboda tam, kjer "mi paše, mi ne paše" ne odloča o tem ali bomo potrebno stvar storili ali ne.
Dejstvo je, da se nihče od sinov ni držal tistega, kar je izrekel. Ker je izrekel na prvo žogo in ne iz kriterijev, ki bi morali voditi naše odločanje.
Morda je za drugačen odziv, v miru, premišljenosti in svobodi potrebno tisto ponižno in skromno ljudstvo o katerem govori Bog po preroku Sofoniju.
"...takrat bom odpravil iz tvoje sredine vse tvoje predrzne bahače in se ne boš več povzdigoval na moji sveti gori. Namesto tega pustim v tvoji sredi ponižno in skromno ljudstvo: ti, ostanek Izraelov, bodo iskali zavetje v Gospodovem imenu; ne bodo krivice delali, ne bodo lažnivo govorili, v njih ustih ne bo zvijačnega jezika. Zares, pasli in počivali bodo, ne da bi jih kdo vznemirjal."
V srcu, ki išče zavetje v Gospodu, ki zaupa Njegovim vabilom in ve, da edino Gospod lahko vodi, se v globini res zgodi "paša počitka, kjer te nič ne vznemirja" navkljub vsemu zunanjemu dogajanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar