"Pišem vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena grehi odpuščeni. Pišem vam, očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Pišem vam, mladeniči, ker ste premagali hudobo."
Apostol Janez nadaljuje ...vam otroci, ker ste spoznali Očeta. Pred tem pa vam, otroci, ker so vam zaradi njegovega imena grehi odpuščeni.
Ko torej dopustimo v sebi doživeti Očeta, ki odpuča, postanemo Božji otroci.
Vam očetje, ker ste spoznali njega, ki je od začetka. Očetom apostol Janez obakrat napiše enako, kar pomeni, da je to, kar ima povedati, nekaj zelo pomembnega.
Ko namreč oče spozna, da obstaja še en Oče, ki je od začetka, veliko pred njim, veliko nad zemeljskim očetovstvom in ko spozna, da vse lepo in dobro pravzaprav izvira iz tega Očeta, lahko resnično postane oče. Tisti najboljši možen odsev Očetovstva, ki se kaže v usmiljenju in odpuščanju. Ko oče ostaja tudi sam pripet na Očeta, se ob njem učiti biti resničen sin, takrat zmore biti tudi svoboden do svojih otrok, zmore biti nanje ponosen in zmore vanje verjeti.
Enako bi lahko napisali za matere. Ko spoznajo, da je izvir materinstva v tem Bogu Očetu, ki v sebi združuje materinske in očetovske poteze, zmore mama biti res mama. Ljubeča, topla, skrbna, svobodna, tista, ki zmore sredi nemogočega, sredi neprehodne puščave ali dzungle, najti pot. Ker mama ljubi, ljubezen pa vedno najde pot.
"Pisal sem vam mladeniči, ker ste močni in je božja beseda v vas in ste premagali hudobo."
Kako močen stavek! Apostol Janez stavi svoje upe in neskončno vero prav na mlade. V njih vidi preroške sanje Boga in kar je najlepše, vidi jih z očmi, s katerimi jih vidi Bog sam. Kot tiste, ki so in hočejo premagati zlo! V sebi, okrog sebe in v tem svetu, v katerega vstopajo.
Resnična moč pa je v Besedi. Imeti, nositi Božjo besedo, pomeni biti močan, imeti oklep in ščit (prim Ef 6).
Slišati in živeti Besedo pomeni imeti vse tisto, kar potrebujemo za ta dan. Da ga preživimo v milosti.
In tako tudi mi rastemo in se krepimo v Nazaretu naše vsakdanjosti ter postajamo vedno bolj polni modrosti in milosti.
Držo, da bi Beseda res dobila pravo mesto in nas naredila močne, pa nam kaže v evangeliju prerokinja Ana, ki ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan.
To ne pomeni, da moramo dobesedno vsi tako živeti, nas pa Ana uči prave notranje drže duha. Biti nenehno v templju, v tem svetem templju lastnega telesa, biti pri sebi in živeti "sedaj", ne dopustiti razpršenosti in zbeganosti, temveč noč in dan ostajati v sebi, zbrano in v tiho povezani s Presvetim v nas. Potem karkoli že počnemo in kakršnekoli okoliščine nas že obdajajo, nas ne morejo odvračati od bližine in nežnosti Gospoda.
"Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu" (Rim 8, 28)
Kajti milosti, ki je v nas, nam res ne more vzeti nihče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar