Besedno bogoslužje zadnje adventne nedelje pred nas postavlja dva človeka - Davida in Marijo. Obema se je zgodila Gospodova beseda, oba sta doživela Gospodovo obiskanje in obema je ta obisk pomenil popolno spremembo načrtov.
Druga Samuelova knjiga nam prikazuje Davida, moža, ki nam je s svojim načinom razmišljanja tako zelo blizu. Ko David vidi, da sam prebiva v hiši, Gospod pa sredi šotorskega pregrinjala, hoče narediti nekaj dobrega za Boga. Pohvalen vzgib, ki ga podpre celo Natan. A vmes poseže Gospod in Davida zaustavi.
Zgodi se mu Beseda, ki predpostavlja radikalno spremembo njegovega razmišljanja.
"Mi boš mar ti zidal hišo za moje stanovanje? Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice ... Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike ... Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati ...mir ti bom naklonil."
Težišče delovanja se od človeka premakne na Boga. Bog je tisti, ki je Davida poklical, On ga je vodil in (ob)varoval ... Ni človek tisti, ki sam sebe dela za rodovitnega niti njegove sposobnosti ne, temveč je vir rodovitnosti Božja milost.
Za Davida to Božje obiskanje pomeni povabilo, da zapusti svoje načrte, ki so dobri, plemeniti in sveti, in sprejme tisto "boljše", tisto Božje, ko: "Gospod oznanja, da ti bo Gospod sezidal hišo."
Enako Marija. To mlado nazareško dekle, zaročeno z Jožefom, s katerim je imela svoje načrte. Dobre, plemenite in svete. In vstopi angel ...
Iz njenih najbolj legitimnih načrtov jo povabi v Božjo novost, ki predpostavlja popolno zaupanje in predanost. Predpostavlja zapustitev gotovosti, ki sloni na človeški rodovitnosti in vabi v novost, kjer rodovitnost ni več vezana na človeka in njegove sposobnosti, temveč na Svetega Duha in moč Najvišjega, ki stori vse ob svojem času.
In Marija tvega. Zapusti svoje "dobro", da lahko sprejme Božji "boljše". Spusti gotovost njunih načrtov in tudi ona sprejme, da ji bo Gospod sam sezidal hišo. Drugače kot bi si jo sama z Jožefom.
In angel je šel od nje.
Tišina, kakor bi se ne zgodilo nič. Mariji ostane le Beseda. Tista, ki je zasukala vse in tista, ki je sedaj potrebovala vero. Marija ni prejela razlage nadaljnjega poteka dogodkov, slišala pa je vse, kar je potrebovala za naslednji korak in to ji je zadostovalo.
Stopiti v Božjo režijo in dopustiti Gospodu, da on sam dela hišo, pomeni sprejeti, da ni vnaprejšnjega načrtovanja. Ostaja Beseda in pripravljenost na pot.
Kar je Marija razumela, to je storila. In prvo znamenje, ki ji ga je Gospod dal, je bilo sporočilo o sorodnici Elizabeti. Zato je po oznanjenju Marija odšla prav k njej, da bi tam lahko zorela in se pripravljala na to Božjo novost. Bog je ni pustil same, temveč ji je dal človeka, ki ji je lahko bila blizu v njeni najgloblji skrinosti, tisti, ki je bila zamolčana skozi večne čase in ki je drugi še ne bi razumeli.
Obe sta v sebi nosili skrivnost, ki ju je presegala in ostajali hvaležni za bližino ena druge.
In obe sta zaupali, da bo Gospod pokazal naslednji korak. Znali pa sta živeti tudi čas, v katerem novih znamenj ni bilo.
Vse to pomeni sloneti na moči Najvišjega in sprejeti rodovitnost, ki ni sad človeških sposobnosti. To pomeni zapustiti svoje dobro, v katerega vstopa Bog in izbrati tisto "boljše", ki ga ponudi. Zapustiti svojo režijo in sprejeti Božjo. In Bog tistih, ki izrečejo svoj "zgodi se", nikdar ne pušča samih, temveč jih ob svojem času vedno znova obsenči s svojo močjo ter povede naprej.
Zato je tudi tisto, kar je rojeno v življenju teh ljudi, lahko imenovano Sveto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar