Katero breme je sploh lahko? A se Jezus heca? Utrujeni in obteženi, izmučeni in poškodovani, obremenjeni s tolikimi stvarmi in alergični že samo, da zaslišimo besedo breme, kaj šele jarem, On pa nam obljublja točno to - jarem, ki je prijeten in breme, ki je lahko.
Ampak Jezus se ne heca! On resnično pravi, naj pridemo k Njemu ravno zato, ker smo utrujeni in obteženi, izmučeni in poškodovani ... da bi našli mir svojim dušam in počitek svojemu srcu. In česa bi si lahko bolj želeli, še zlasti v tem adventnem času?
Kako torej najti počitek v nečem, kar se zdi kontradiktorno, namreč utrujenemu dati še breme in jarem?
Ampak Jezus ne govori o tem, da nam bo dal novo breme, temveč vzel staro dal pa tisto, ki je skladno s potjo našega življenja.
Mi smo tisti, ki se večkrat v svojih glavah in srcih ustavimo na trditvi, da Boga nič ne briga, da je daleč in da je na dopustu, včasih kar celoletnem. Bog pa danes preko preroka Izaija in preko evangelija kliče samo eno: "Ni mi vseeno. Vidim te, poznam tvoje breme in vem, kaj želim storiti."
Mi trmarimo naprej: "Moja usoda je skrita Gospodu, mojemu Bogu uhaja moja pravica."
In Bog vztrajno nadaljuje: "Zakaj tako praviš, Jakob?" in preko preroka še naprej:"Ali ne veš, mar nisi slišal?
Gospod je večni Bog, stvarnik koncev zemlje. On se ne utrudi in ne opeša, nedoumljiva je njegova razsodnost. Trudnemu daje moči, onemoglega obilo krepča. Pač se utrujajo in pešajo mladeniči,
mladi možje se spotikajo in padajo, kateri pa zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč,
dobivajo peruti kakor orli; tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo."
Dobro je večkrat slišati te besede.
Če si hojo skozi življenje predstavljamo kakor jarem, potem nam stvari postanejo jasne. Jarem so uporabljali pri obdelavi zemlje, vanj pa sta bila vprežena dva vola. Če podobo prenesemo v človeško govorico, pomeni, da tudi skozi življenje hodimo preko naporov, ko tako ali drugače potiskamo jarem, ki pa je narejen za dva.
In kolikokrat se zgodi, da ga potiskamo kakor bi bili popolnoma sami. Bolj kot je težko, bolj se nam pogled skoncentrira na napor in prepričanje, da smo sami. In največkrat si tudi vse poti življenja izbiramo sami, brez posveta z Nekom.
Včasih v svoj jarem pokličemo še koga, včasih ga v to kar prisilimo. Na primer takrat, ko v odnosu na drugega izlijemo svoja najtežja občutja, ki jih sami ne vzdržimo in so za nas pretežka, hočemo pa, da jih nosijo za nas drugi. Včasih je to breme občutek zavrženosti, drugič kaka stara bolečina, težek spomin, spet drugič nakopičena in preslišana jeza, občutek izdajstva, občutek nepomembnosti in preslišanosti ...
In kako radi vsa ta občutja kar preslikamo na drugega in nevede pričakujemo, da jih bo v odnosu nosil namesto nas.
To so težki jarmi, ki si jih zelo radi delamo med seboj. In kako težko breme ustvarjajo!
Spet drugič si sami zamislimo potek in načrt dneva, tedna, meseca, praznika ... in hočemo vanj nekako potlačiti še Boga. Hočemo, da se z našimi zamislimi strinja in nam pomaga nositi težko breme, ki smo si ga naložili. In ker Bog noče, smo jezni in razočarani nad tem oddaljenim Bogom, ki mu ni mar.
V vse to vstopa Jezus, ki je prišel razodeti drugačno logiko - logiko Boga. On kliče k drugemu vrstnemu redu, On prvi kliče, da Bogu še zdaleč ni mar, da smo pa mi tisti, ki se naj ustavimo, prenehamo s težkimi in neznosnimi bremeni, ki jih nalagamo sebi in drugim in pridemo k Njemu!
Naj mu končno dopustimo, da On sam prvi stopi v ta naš jarem življenja in On sam vodi ter določa smer, mi pa le pristopimo blizu in hodimo ob Njem. Glavno težo pa nosi On!
V tej luči Njegov jarem zares postane prijeten in njegovo breme lahko! Ker odpade toliko odvečnih kilogramov, ki si jih v naša življenja naložimo sami, ker odpade toliko utrujajočih načrtovanj in borb, da bi nekaj dosegli, se izkazali in pokazali svetu, da smo pomembni.
Ker odpade toliko bojev, ki temeljijo zgolj na naši moči in kakor pravi Izaija, zagotovo vodijo v poraz. Pač se utrujajo in pešajo mladeniči, mladi možje se spotikajo in padajo.
Kajti ne pomaga ne mlaost ne moč, temveč je odločujoče, koga postavimo na prvo mesto. Tudi pri naporu.
Kajti šele tam, v jarmu kjer je Gospod lahko prvi, kjer lahko vodi in usmerja mimo odvečnih ovinkov, šele tam mladi in stari dobivajo novo moč, dobivajo peruti kakor orli; tečejo in ne opešajo, hodijo in se ne utrudijo.
Tam postane življenje lepo in njegovo breme zares prijetno in lahko. Ker smo na pravem mestu, poleg prave Osebe. Potrebno pa je ponižno in krotko srce. Tisto, ki lahko zasluti, da je njegova veličina v tem, ko sebe sprejme za človeka in Bogu pusti, da ostaja Bog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar