Na praznik svete družine Beseda pred nas razgrinja tri pare orjakov vere! Abrahama in Saro, Simeona in Ano ter Marijo in Jožefa.
Med njimi se prepletajo dinamike, ki jih od človeka zahteva vera, resnična in živa, ki predpostavlja živ odnos z Bogom Očetom.
In ni naključje, da je na praznik družine na prvem mestu izpostavljena vera. Kajti kdo potrebuje večjo vero, kakor prav družine, ta Božja svetišča, ki so nenehno napadana in ogrožena? Res, potrebna je vera, da v človeških tolikih nemogočih situacijah, zmaga Božje mogoče.
Vera se zgodi v človeško nemogočem, sloni na Besedi in potrebuje srce, ki ostaja svobodno. Zato tudi potrebuje rast, potrebuje zrelost in potrebuje čas.
1) V pismu Hebrejcem beremo o veri, ki se zgodi v človeško nemogočem, v temi. Abrahamu se zgodi klic, naj zapusti deželo in odide, ne da bi zares vedel kam. In Abraham uboga in stopi na pot. Nima gotovosti, ampak prvi korak stori v popolni temi, ko ga nihče ne razume, ko mu vsi nasprotujejo in takrat, ko vse okoliščine potrjujejo, da ni pametno poslušati Boga. In vendar prisluhne Besedi in veruje, da ni bila izgovorjena v prazno.
Nato Abraham prejme obljubo, da bo prejel sina in z njim potomstvo, ki bo večje od števila zvezd na nebu in peska na morskem obrežju. In to obljubo prejmeta s Saro takrat, ko sta že zelo v letih in nerodovitna. Kdo se taki obljubi ne bi skupaj s Saro nasmehnil? Vsaj enkrat. In vendar je v njej zmagala vera, ki je neplodni Sari dala moč, da je spočela. Po tej veri je Sara, podobno kot Marija, spočela najprejv srcu, nato v telesu.
In ko se naposled, po mnogih letih čakanja, vzponov in padcev obljuba vendarle izpolni, se zgodi Beseda, ki želi vrnitev sina, edinega odgovora na obljubo.
"Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo", in tega Izaka Gospodu želi nazaj. V celoti in brez pridržkov. In Abraham stori, ker veruje, četudi ne razume, da se Bog ne heca in ve, da bo obljubo tudi izpolni. Ker je veroval, je Izaka, v prispodobi rečeno, dobil nazaj od mrtvih. Ker ga je najprej zmogel dati.
2) V Lukovem evangeliju srečamo drug starejši par, starčka Simeona in prerokinjo Ano. Oba sta bila zelo priletna in oba sta prejela obljubo, ki sta ji verovala, četudi zunanje okoliščine dolgo niso kazale možnosti izpolnitve. Podobno kakor Abraham in Sara, sta ostajala zvesta veri, ki omogoča nemogoče.
V tem času čakanja je njuna vera postala zrela. To je bil čas, ko sta se izčistila sebe in se pustila voditi Duhu, ki jima je Obljubo ob svojem času tudi izpolnil. To je bil tudi čas, ko sta se vsak na svoj način naučila ostajati v sebi in svojem uboštvu, noč in dan v svojem templju zbranosti, kar ju je pripeljalo do točke, da je ta njuna vera lahko postala tudi svobodna.
Kajtio oba sta, tako kot Abraham, izročila izpolnitev dolgo pričakovane obljube nazaj. Simeon je dete vrnil Mariji, Ana je otroka zaznala in o njem pripovedovala naprej. Nihče od njiju si ni prilastil Božjega odgovora, temveč v hvaležnosti začel širiti mir.
3) In nenazadnje sta tu še Marija in Jožef, par, v katerem se izpolnijo vse prejšnje podobe. Ta dva zakonca, sodobni Abraham in Sara, tudi prejmeta Obljubo, vsak zase. In ta obljuba pričakuje odgovor vere.
Tako vsak od njiju, neodvisno od drugega, izreče svoj "da". Ubogata klic in odideta na pot, ne da bi vedela, kam gre.
Marija v svojem človeško nemogočem, sprejme Božje mogoče in spočne, najprej v srcu nato v telesu. Jožef sprejme Besedo, ki človeško nemogoče dela mogoče in zaščiti Boga samega.
In kakor vsi ljudje vere, tudi onadva mnogih reči ne razumeta. Ostajalo pa jima je čudenje nad vsem, kar se je govorilo o tem otroku. Ko so se vrnili v Galilejo, v mesto Nazaret, jima je ostajala zgolj Beseda obljube, da je otrok pred njima, skrit v vsakdanjosti dolgih let Nazareta, resnično Božji sin. Obljuba, ki je čakala na izpolnitev časa in je zahtevala vero.
In nenazadnje je tudi njuna vera morala postati svobodna. Prejela sta Obljubo, videla sta čudež rojstva in rasti, in vendar sta Božji odgovor darovala v temlju. Tudi onadva sta dar vrnila Darovalcu. Kakor Abraham sta razprla dlani in se odpovedala vsakemu lastninjenju Otroka.
Nekaj, k čemur je poklican sleherni starš.
Vrhunec svobode pa je Marijina vera dosegla pod križem, ko je dokončno darovala Sina. In kakor nekoč Sara, je tudi ona ostajala prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo. Verovala je, da zmore Bog obujati od mrtvih in tako prejela Sina, resnično Vstalega.
A zgodba se pri Abrahamu ne konča. Prav tako ne pri Sari niti Simeonu in Ani niti pri Mariji in Jožefu. Nadaljuje se še danes.
Po meni in tebi, ki sva, tako kakor ti ljudje, vprašana ali verujeva, da Beseda človeško nemogoče zmore preoblikovati v Božje mogoče?
Vprašana ali verujeva, da bo Bog obljubo, ki jo je zapisal v srce tudi izpolnil ob svojem času?
In ali zmoreva Njegov odgovor na obljubo ponovno izročiti Njemu, da bi mogel po tem darovanem daru storiti še mnogo več, kot si sploh upamo sanjati?
Božja vprašanja, ki čakajo odgovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar