Danes nas Bog sprašuje ali si upamo sprejeti nekaj Njegovega, nekaj, kar nas presega in gre izven naših predstav ... in nekaj, česar absolutno ne razumemo.
Njegovi vzgibi, Njegovi predlogi so definitivno za nas presegajoči in ne gre drugače, kot da jih dejansko ne razumemo. Ker so Njegovi, ki vidi dlje, globlje, širše, više, preprosto drugače.
Naš pogled je pogosto omejen in ozek, zato je vsak poskus, da bi Božji načrt najprej razumeli in šele potem izpeljali "mission impossible". Obratno pa gre. Ko nič ne razumeš, preprosto sprejmeš in On stori! Vse, kar je potrebno.
Kakšen oddih! A ta oddih niso počitnice na plaži. Ne ne, kajti sprejeti Njegovo vabilo pomeni ne imeti več miru. Pomeni, da nobena pot ne bo šla več tako, kot bi jo sami speljali, ampak postane naše življenje tiho prisluškovanje in hoja v neznano. In vendar nastaja nekaj lepega.
To je zgodba Marije in Jožefa. Nič jima ni bilo jasno. Današnji evangelij nam nekoliko bolj približuje Jožefa. Moža, resnega, treznega, pravičnega, ki zagleda svojo zaročensko s trebuhom.
Njegovo mišljenje o tem, da bi jo odslovil, velja za pravično, celo pohvalno, ker je Marijo obvaroval gotovega kamenjanja. A Bogu gleda drugače. Bog Jožefa povabil veliko globlje. Na pot, ki je ne razume in je še velikokrat ne bo razumel.
Sprašuje ga ali lahko računa nanj, ali bo tam kot moški, kot tisti, ki zaščiti, ki varuje, ki brani, ki da varno zavetje, ki preskrbi vse potrebno za življenje? Sprašuje ga ali Mu bo zaupal in ali lahko uporabi njegovo moško naravo zato, da zaščiti novo, krhko, sveto, nežno, ki prihaja.
Človeka sprašuje ali lahko zaščiti Boga!
Jožefa prebudi iz spanja in ga spravi v akcijo. Spodbudi ga, naj se ne boji, naj zaupa in naj v Mariji gleda lepoto, ki je prejela še prav poseben sijaj. In Jožef stori. Zaščiti lepoto in brani življenje, obsojeno na grde govorice in označeno kot hudodelstvo še pred rojstvom. Bog še kot nerojeni tvega izraze, ki jih je prejemal od "pravovernih" vse življenje. In sprejme nase vse zavračanje, ki ga danes doživljajo nerojeni.
Kako pomembno je bilo, da sta se Marija in Jožef, vsak zase, odločila sprejeti Božje novosti, ki prinašajo nelagodje in pričakujejo spremembo.
In kako pomembno je, da mi danes storimo prav tako.
Današni evangelij je nekakšna velika spodbuda za vse moške, ki imajo v svoji naravi zapisano braniteljsko in zaščitniško vlogo. Spodbuda, da v odnosu vstanejo, dajo svoj glas, prepoznajo novost četudi se jo ustrašijo in stopijo tej novosti v bran. Da dajo svojo besedo, svoja dejanja, svoj čas, sebe samega. Kako pomembno je to v čisto vsakem odnosu med možem in ženo, med fantom in dekletom, v prijateljstvu, v sodelovanju, tudi med tistimi, ki živijo posvečeno življenje.
Stopiti naprej in zaščititi. Dati varnost, da se rodi novo. Bog potrebuje takih moških, zato nenehno vstopa v "moško spanje".
In Bog potrebuje žena, ki si upajo izreči svoj "da" brez gotovosti, da bo tam še nekdo. Kajti Marija je izrekla da Bogu, ne da bi ob tem vedela ali bo poleg tudi Jožef ali ne. Potrebuje žena, ki niso pozabile na svojo milino in nežnost, na svojo sposobnost zaupanja in pripravljanja prostora za nekaj, kar jih presega, ki niso pozabile na svojo umirjenost in intuicijo, ki vodi takrat, ko vsi smerokazi odpovejo.
Žena, ki zaupa sebi in Bogu, lahko postane mati in v ta svet znova in znova prinaša Kristusa. Tam, kjer je.
Marija in Jožef sta svoje naredila. Sedaj smo na vrsti mi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar