Poslani

3. adventna nedelja

Če smo se prvo adventno nedeljo ustavili in poglabljali v klic k čuječnosti in pozornosti na Gospodova dela, drugo adventno nedeljo v pripravo Gospodove poti, nas danes Beseda usmerja k zavesti, da smo poslani.
In vrstni red ni naključen, kajti potrebno je znati Besedo najprej slišati, za kar je potrebna budnost, potem je potrebno, kolikor je v naši moči, poravnati in odstraniti odvečne ovire in šele nato lahko sledi poslanstvo. Kajti s krstom smo poslani. S poslanstvom pa se rojeva veselje.

Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim ... Močno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu.

Obstajata pa dve vrsti odposlancev. V evangeliju srečamo najprej odposlance iz vrst farizejev. Janeza Krstnika zaslišujejo, da bi mogli odgovoriti tistim, ki so jih poslali.
Torej so ti farizeji služili mnenju množice, kajti piše, da so jih poslali Judje. Odhajali so z namenom ugajanja, v imenu iskanja mesta in priznanja so izpolnjevali naročila. In kot taki so, razumljivo, nenehno v strahu za svoje mesto, nenehno ogroženi.

In sedaj se pojavi neki Janez Krstnik, ki z Gospodovim duhom oznanja popolnoma novo oznanilo. Božjo milost, ki išče človeka in ne človeka, ki se mora zanjo boriti, si nazive kupovati. Vse jim obrača na glavo.

Bog jih s svojimi presenečenji in novostmi ogroža, saj nenehno ruši njihove sisteme, jih spodmika v njihovi potrebi po kontroli, ki jim daje še zadnji občutek varnosti. Tako je razumljiv njihov poskus, da bi tudi Janeza Krstnika spravili v svoje predalčke.

"Kdo si ti?"
Priznal je: "Jaz nisem mesija."
"Kaj torej? Si mar Elija?"so ga vprašali. 
"Ne, tudi to nisem," jim je rekel. 
"Ali si prerok?" 
"Ne," je odgovoril. 
Rekli so torej: "Kdo potem si? ... Kaj praviš sam o sebi?" 

Ni si težko predstavljati, kako jih je Janez s svojo spontanostjo in nenarejenostjo spravljal ob živce. Ker se preprosto ni mogel uvrstiti v njihove sheme. Kajti Božji Duh ne spada v sheme, On spada v svobodo.

Človek, ki gradi na sebi, se še kako močno zaveda soje krhkosti, zato išče tudi najmanjšo priliko, da bi se lahko pomaknil "stopničko više".
Janez Krstnik pa, nasprotno, pravi, kako ni vreden, da bi Kristusu odvezal jarmen na sandalih. To je delo, ki so ga opravljali sužnji. Janez se postavi nižje od tega. Ne, ker se ne bi spoštoval, ne ker bi hotel izničiti svojo vrednost, temveč prav v moči zavesti svoje lastne vrednosti, ki jo je našel v Bogu. Ker se je temu Bogu najprej pustil očarati.

S svojo držo nam zato veliko pove o tem, kaj so lastnosti tistih, ki prihajajo kot poslani od Boga.
Janez je bil najprej prevzet od Luči, zato ni nenavadno, da je bila vsa njegova skrb v tem, da bi se on manjšal, Kristus pa večal. Nenehno je pazil, da sam ne bi postajal senca za Luč, ki je prihajala. Ni bil on luč, pričeval naj bi o luči.  In to je drža slehernega, ki je izkusil, da je poslan od Boga.

Beseda nam tako zelo nazorno prikazuje razliko med odposlanci farizejev, kamor se lahko uvrstimo tudi mi vsakič, ko se stvari lotevamo sami in vse stavimo na lastne zamisli ter med odposlanci iz vrst Boga, kamor
spada vsak, ki je bil očaran od Lepote. Takemu še na misel ne pride, da bi ljudi usmerjal nase, temveč nenehno skrbi za to, da bi ljudje usmerili svoj pogled k Bogu.
"Pripravite pot Gospodu," da bo lahko prišel z vsemi svojimi milostmi.
Da pa bi lahko prepoznali obisk Boga, nam apostol Pavel daje nekaj izredno dragocenih napotkov.

Prva lastnost, da do spoznanja osebnega poslanstva sploh lahko pride, je lakota.
Marija v svojem hvalospevu oznanja, kako je Gospod lačne napolnil z dobrotami in ne site, ker teh ne more. So že siti svojih predstav. Vzdržati lakoto po svetem, po lepem, po Bogu ne da bi jo tišali z nadomestki, pa ni vedno najlažje. A lakota je potrebna.

Pavel nato spodbuja k nenehnemu veselju. Nenehnemu. Torej gre za veselje, ki ni omejeno zgolj in samo na čustveno doživljanje, temveč je veliko globlje, zakoreninjeno v Kristusu, ki lahko da veselje, katerega svet ne more. In ga zato svet niti ne more vzeti. Neprenehoma se torej veselite v Gospodu!

Nato spodbuja k molitvi. Nenehni molitvi, ki je iskren dialog in ne monolog.
Nato k zahvaljevanju, ki človeka odpira k zavesti, da so mu vse največje "stvari" resnično podarjene.

"Duha ne ugašajte."
Poslanec Boga, človek, ki je osvobojen svojih načrtov in je osvojen od Boga, se Božjih vzgibov ne boji. Nasprotno, nenehno hrepeni po tem, da bi Duh živel, dihal, presenečal ... Zopet popolno nasprotje samooklicano odposlanih, ki morajo nenehno trepetati za svoj obstoj in je vsaka pobuda s strani Duha nevarna, ogrožujoča in jo je potrebno spraviti v že obstoječe sheme.

Biti poslan od Boga pomeni tudi vse preizkušati in kar je dobro, tudi obdržati, slabega pa se vzdržati. S tem Pavel jasno nakaže, da je duhovna rast vsakega nujno povezana tudi s padci in napakami. Edino tako je možno resnično začeti ločevati vzgibe, čustva in misli, prepoznavati Božje in zavračati zlo.

Bog nas torej kliče, naj bomo mi tisti prvi zaporniki, ki okusijo osvoboditev, prvi jetniki, ki  jim je oklicana prostost in prvi ubogi, ki zares slišijo blagovest.
Da si bomo upali izstopiti iz lastnih predalčkov ter se pustili peljati ven, v svobodo Duha, v očaranost od Boga. To pomeni biti poslan.
To pomeni obleči oblačilo odrešenja. 

Nujno potrebno, da lahko prične Bog temu svetu tudi preko nas oznanjati resnično leto Njegovih milosti!