Kako pripraviti pot?

2. adventna nedelja

Če bi povzeli klic prejšnje nedelje, bi lahko izbrali besedo "Čujte!" Če bi povzeli Besedo današnje, 2.adventne nedelje, bi lahko izbrali: "Pripravite pot!" 

A kako jo pripraviti? In v katero smer sploh?

Izaija je presenetljiv. Vedno pride najprej z besedo upanja: "Tolažite, tolažite mje ljudstvo ...govorite ji na srce, da je njena tlaka dokončana ..."
Da bi ujel tisto, kar je v nas na tem, da obupa.

Nato nadaljuje: "V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!" In v evangeliju Janez Krstnik: "Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!"

Bog po teh svojih prerokih kliče, naj odložimo vse, kar ima v našem življenju oznako "preveč". V eno ali drugo smer. Bog želi ravnovesje. Želi dolino, ki naj se dvigne in hrib in grič, ki na se ponižata. Kaj naj bi to pomenilo?
Mislim, da je v našem življenju tisto "preveč" ravno v tem, ko izgubimo uravnoteženost, pravo ravnovesje v vsem - delu, počitku, molitvi, odnosih, samoti, zunanji in notranji aktivnosti, hrani, računalniku, konfliktih, reakcijah ...
Takrat, ko ne znamo več "normalno" živeti navadnega dne, takrat, ko nas poganja le še notranja bolečina ali praznina in naše življenje postane zgolj še beganje, četudi skrito za velikimi projekti, najbrž dobrodelnimi.

Vse to so naše skrivljene poti, ki naj bi postale ravne. Naš skrivljen in pretirano odziven čustveni svet, ki naj bi prešel v zdrave meje, v "strugo", kjer ni več gora evforičnih viškov in obupnih globin obupa, ampak eno zdravo ravnovesje, prepredeno z duhovnim spominom nad vsemi Milostmi, ki so nam že bile podarjene.

Zato upravičeno prerok nadaljuje: "Povzpni se na visoko goro, znanilec veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilec veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se!"
To so namreč te Milosti, ki naj jih nikoli ne pozabimo. Če smo na eni strani spodbujeni, da v tem času močneje delamo na uravnovešenosti vseh področij našega življenja, nas Bog na drugi strani spodbuja k temu, da postavimo v središče misli in dela - torej na visko goro, ki se jo vidi - znanilce veselja, ki nas spominjajo na že prejete Milosti. Le-te namreč rojevajo vedno novo upanje tudi takrat, ko se zdi, da vlada nepredirna tema.

Pogostokrat se zgodi, da ne verujemo več v obljubo. Ko je težko in nebo zakrivajo gosti oblaki, ne verjamemo več, da je za temi oblaki še vedno sonce, ki bo posijalo ob svojem času. Pozabimo se spominjati in mislimo, da Bog odlaša z obljubo dobrega, ki nam jo je dal.

Apostol Peter prav v takem doživljanju svoje brate spodbuja, česa ne smejo prezreti in kako naj ne nasedejo skušnjavi, da je Gospod pozabil. Spodbuja k temu, da bi tudi mi navidezno odlašanje obljube razumeli, kot nekaj, kar resnično je, in sicer nam podarjeni čas. Čas, ki ga vsak od nas potrebuje, da se pripravi, da dozori. Za to novo in lepo, ki mu ga Gospod od vekomaj pripravlja že tukaj.

Zato so poleg časa potrebni tudi padci in rušenja naših človeških predstav. Da se pripravi prostor in se lahko rodi Božje, veliko večje in mogočnejše od naših sanj. In četudi rušenje vedno boli, je opustošena zemlja vendarle tisti prazen prostor, kamor vstopa Bog, da napravi to zemljo ponovno rodovitno.
Mi pa se še kar naprej bojimo tudi najmanjše notranje suhote, puščave in praznine, kaj šele podrtije naših projektov.

Ker še vedno spregledamo, da Gospod svoj klic: "Pripravite pot!" vpije ravno sredi puščave!
Ne sredi rodovitne dežele, ampak sredi te naše puščave in pustinje. Ne tam, kjer se nam zdi, da bi še morda šlo, ampak tam, kjer smo prišli do roba človeških zmožnosti. Tam, kjer nas stvari presegajo, tam, kjer so stranpoti največje, kjer vrhovi strasti najbolj neukročeno štrlijo in kjer kriki globokih dolin najbolj strašijo.
Tam ponavlja in poudarja, naj mu pripravimo pot. Tam prihaja ... da izravna, da umiri, da uravnoteži, da uglasi.

K vsakemu pa pristopa z njemu primerno hitrostjo in v njemu razumljivem jeziku. Ker On "pase, kakor je prav". Tako, da zbira in ne razstresa, da iz beganja vodi v umirjenost, da tiste, ki so "že na nogah" usmerja, tiste, ki še ne zmorejo hoditi ali več ne morejo hoditi, nosi v svojem naročju in da "doječe", ki šele vstopajo v Odnos, vodi počasi. Vsakega vodi tako, kakor je prav.

Pred naše vrhove in doline, puščave in pustinje prihaja z besedami upanja in spodbude. Vstopa kot znanilec veselja in kot tisti, ki tolaži.

Kdo bi se potem še mogel bati in upirati takemu Bogu?