Če smo bili prejšnji teden skozi v rušenju, podiranju in "koncu sveta", smo ta teden že vstopili v rojevanje nečesa novega. Zato, da se rodi človek, so potrebni popadki.
Enako so potrebni ti Božji popadki - ko se rušijo naše človeško zgrajene stvari in odnosi. Zato, da se rodi Njegovo. Novo in lepo ... in nepričakovano.
To je advent ...ko puščava, ko ruševine in zemlja iz katere so bile stvari včasih prav boleče izruvane, pričneta dobivati odgovore. Ker se začenja čas, ko pričenja rasti novo in čas, ko se že kaže, da bo "slava te, druge hiše", veliko večja "od slave prve hiše" (prim. Ag 2,9).
Pri Bogu je vedno tako. Pritožujemo se, ko se zrušijo naše kolibice, ki smo jih tako perfekcionistično izdelali, ne vidimo pa, da je ta "konec sveta" nujno potreben zato, da nam Bog zgradi nekaj, kar je neskončno večje in sijajnejše od naših ozkih programov.
Po zrušenju na tako prerok Izaija začenja uvajati v ta novi svet, v "deželo Upanja". Vsak dan piše Besede, ki dobesedno božajo dušo. Ko se jih bere, je kakor bi po srcu tekla nežna, topla in čista voda. Ki najprej umiva, potem odžeja in na koncu napolni do te mere, da mora ven, do drugega, v odnose.
»Pridite, pojdimo h Gospodovi gori, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah!"
In te Gospodove steze so steze velikega miru.
"Prekovali bodo svoje meče v lemeže, svoje sulice v vinjake. Ne vzdigne več narod zoper narod meča, ne bodo se več učili vojskovanja."
Kakšen mir, ko v nas in posledično med nami ni več bitk, napadov, vojskovanja, tekme, zavisti, ogroženosti, ljubosumja ...in ta mir je možen, začne pa se doma, v mojem srcu.
Ko se ne vojskujem več s samim seboj in z Bogom, ampak se spočijem v dejstvu, da mi ni potrebno biti Bog. Ampak "samo" ljubljena hči in ljubljeni sin. Kako lepo!
Takrat veš, da imaš Očeta in da si "pod nekom". To je ključ do jasnosti in do počitka. Do tega spoznanja je prišel stotnik, ki je v Kafarnaumu pristopil k Jezusu in ga prosil za svojega mrtvoudnega služabnika.
Vedel je, kaj pomeni zaupati in biti del skupnosti. On je imel pod seboj ljudi, a tudi sam je bil pod nekom.
Ko človek to spozna, da je biti "pod" Očetom nekaj veličastnega in lepega, se odpočije.
Preprosto zaupa in veruje. Na Besedo. Ker ve, da "pridi" nekaj pomeni in "pojdi" nekaj pomeni. In da se, če je pripravljen, stvari zares premaknejo.
To je srce, ki veruje. Je jasno in ne komplicira. Ker je nenehno pripravljeno na spremembo. To je srce, ki ne zaspi, ampak zaživi življenje!
Nekaj, kar je mrtvoudni služabnik izgubil. Nehote me spomni na mrtvoudne mlade brez odločitve, ki kar obtičijo v neki "stand by" fazi, doma pri starših ... ali sami v kakem stanovanju.
Kakor bi ta stotnik prosil Gospoda prav za vse te: "Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi."
In Jezus mu reče: "Pridem in ga izdravim."
Stotniku še prošnje ni bilo potrebno izreči. Samo opisal je stanje in Jezus je vedel, kaj mora storiti. Odgovor je bil takojšen in jasen. Pridem in ga ozdravim, ker mrtvoudnost ne spada k mlademu človeku.
Ustvarjen je za rast, za podarjanje, za srečo. In Gospod ve, kako silno je trpljenje mladih, ki ne najdejo prave razloga (blokade) in na tak ali drugačen način doživljajo to prisilno "ležanje doma".
Gre za notranje doživljanje, ki v končni fazi niti ni nujno vezano samo na mlade. Je pa to stanje, ki ni po volji Bogu. Ker dela Njegove ljubljene otroke mrtve tam, kjer so ustvarjeni za življenje! Zato se nemudoma odzove.
Obenem pa se pokaže, kako je Bog pripravljen za našo srečo in vstajenje narediti tako pot, ko jo potrebuje naša (ne)vera. Zaradi vere stotnika, mu ni bilo potrebno na pot. Jo je bil pa pripravljen prehoditi. Mi smo tisti, ki mu določamo pot. In On je tisti, ki svojo vsemogočnost kaže s tem, da služi. Da bi le vsak človek zaživel in ne životaril.
In vendar je veselo presenenčen, ko najde srce, ki veruje, da lahko Beseda sama naredi čudež. Upam, da bomo naslednjič tudi mi Bogu prišparali kakšen kilometer poti preverjanja s tem, da bomo odprli srce za to, da se zgodi. To novo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar