"Neopravičljiv si, o človek, kdor koli si, ki sodiš. V čemer namreč drugega sodiš, sebe samega obsojaš; zakaj ti, ki sodiš, delaš isto," pravi pismo Rimljanom.
V evangeliju pa beremo ...
Toda gorjé vam farizejem, ker dajete desetino od mete in rutice in vsake zelenjave, zanemarjate pa pravico in božjo ljubezen. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti.
Gorjé vam farizejem, ker imate v shodnicah radi prve sedeže in na trgih pozdrave.
Gorjé vam, ker ste kakor grobovi, ki se ne vidijo, in ljudje hodijo čeznje, pa ne vedó.«
Oglasi pa se eden izmed učiteljev postave in mu reče: »Učenik, s takimi besedami žališ tudi nas.«
On pa je rekel: »Tudi vam učiteljem postave gorjé, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se teh bremen niti z enim prstom ne dotaknete.
Gorjé vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.
Kako gre torej to skupaj? Na eni strani jasna Beseda apostola Pavla pa tudi Jezusa v evangelijih, naj ne sodimo in odlomek, ki jasno obsoja napačno ravnanje farizejev in učiteljev postave.
Jezus pač ne more biti kontradiktoren samemu sebi, ker se kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, zruši. On pa je večno Kraljestvo, večni Jeruzalem, mesto, ki obstane... torej skladen sam s seboj. V čem je torej bistvo?
Res je, neopravičljivi smo, ko sodimo in obsojamo. Prvo, ker sodimo in obsojamo ljudi in ne dejanj.
In drugič, ker sodimo ne da bi imeli celotno sliko, celoten vpogled. Četudi smo prepričani, da nekdo ne dela prav, ne moremo soditi in presojati, kajti srce tega človeka nam je in nam bo ostalo skrito. Srce vidi le Bog, Tato v svetem pismu nemalokrat pravi, naj sodbo in razsodbo pustimo Njemu.
To pa ne pomeni, da ne smemo na glas, jasno in glasno izreči besede nestrinjanja, jasno poimenovati krivico in najti prave besede za stvari, ki so pokvarjene, za laži, ki so zamenjale resnico, za podkupovanje, ki je zamenjalo pravičnost, za zločine, ki se dogajajo pred nami in so zaviti v molk.
Nasprotno. Prav tega nas uči Jezus ob farizejih. Res je, da je On Bog, ki je videl v srce in je bil opravičen tudi sodbe, res pa je tudi, da je Jezus ob ostrih besedah farizejem, vselej puščal vrata odprta. Ko mi sodimo, ljudi tudi obsodimo, kar pomeni, da zapremo vsako možnost spreobrnjenja, vsako možnost poprave, novega začetka .. preprosto zapečatimo.
Jezus pa medtem, ko govori jasno, direktno, vendar ostaja odprt in pripravljen sprejeti vsakega, ki se odloči, da spremeni pot.
Pomembno se je spomniti, da Jezus do ubogih ni imel nikoli ostrega pristopa. Do njih je bil vedno usmiljen, sočuten, nežen, pozoren.
Ker so ti ubogi že doživeli svoje dno, vedeli so, da se sami ne morejo odrešiti, da niso bogovi, da potrebujejo Odrešenika. In našli so ga.
Farizeji pa so bili oboroženi z debelimi zidovi, ponosni v svojih oblačilih in našopirjeni na svojih mestih v shodnici. Prepričani, da imajo ključ spoznanja, ključ zveličanja, ključ nebes in še česa ... Oni niso potrebovali Odrešenika, ker so imeli sebe.
Zidu pa se ne govori nežno, ker je zid. Zidu se pove kamnito, silno, direktno, brez olepševanja.
In kdor je bil pripravljen vzeti zares resnico, ki je prebivala globoko skrita pod mogočnimi zidovi, je v Jezusu našel Izvir.
Kako sočuten in potrpežljiv je bil Jezus z Nikodemom, ki je iskreno iskal resnico!
Povedati naglas in jasno, ko stvari ne gredo v pravo smer, najti prave besede zoper krivico, ki se zgodi, zoper nasilje, zoper vsako laž, ni sodba, ampak je dejanje ljubezni. Ker je izgovarjanje resnice. Resnica pa osvobaja!
Ker omogoča srečanje z realnostjo, omogoča poimenovanje grobov tam, kjer so grobovi in ne prikrivanja praznine, ki zeva pod njimi. Resnica edina omogoči odpuščanje. Izgovoriti krivico brez olepševanja in" brez usmiljenja", kakor radi rečemo, je osnova za resnično usmiljenje. Iskati besede tam, kjer se zlo hoče zamaskirati in infiltrirati v dobro z namenom, da ostane skrito in deluje, je dejanje ljubezni in osvoboditve.
Zato je potrebno dobro razločevanje med tem, kdaj stvari izgovarjamo ali mislimo kot sodbo in obsodbo, torej kot nekaj, kar nekoga zapečati in ne da možnosti izhoda, kdaj pa iščemo besede in pogovore o stvareh, ki niso prav zaradi ljubezni, zato, ker nam ni vseeno in ker želimo odpreti vrata za spremembo, za prihod resnice.
Merilo je torej namen srca! Za razločevanje namena pa je odgovoren vsak posamezno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar