petek, 02. oktober 2015

Preračunavanje ali tveganje

apostol Matej

Vsakemu izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru.  
Vsakemu!
Vsak je prejel dar in poklic. Prejel je poslanstvo.

Eni preroško, drugi apostolsko, spet drugi učiteljsko. Različna poslanstva imamo, a vsi, prav vsi smo poklicani, da preko prejetih darov in preko tega, da zaživimo svojo poklicanost, uresničimo svojo polnost in pridemo do mere polne Kristusove starosti. Poklicano smo živeti tako, da bomo na koncu zmogli zašepetati v tišini srca: "Dopolnjeno je!"

Tudi Matej je imel poslanstvo. In tudi Matej se je na poti skozi življenje precej izgubljal. Matej sedi za mitnico. Ve, da je od mnogih osovražen, ve, da ne dela prav in ne zna nehati, ne najde izhoda iz začaranega kroga. Ne upa si niti povzdigniti pogleda, kajti ve, da bo vsak pozdrav nedobrohoten.

Sedenje pri mitnici je stanje, ko sami ne vemo, kaj bi s svojim življenjem. Ko trgujemo s sabo in s svojimi darovi, ko preprodajamo in manipuliramo, da bi prejeli višjo ceno. Sedenje ob mitnici je takrat, ko se v našem življenju nekaj zatakne in obtiči, ko se ujamemo v krog iz katerega ne znamo izstopiti. Ko čakamo rešitev in je ni. Ko vse stoji. Sedenje pri mitnici je tudi takrat, ko smo v vsem določani od drugih. Četudi se trudimo, da bi stvari močno držali v svojih rokah.

In pride Jezus. On je tisti, ki ga prvi pogleda. Zagleda ga. Na poti. Hoja je simbol življenja. Samo živ človek lahko hodi. In zagleda človeka, ki se je ustavil, ki je izgubljen in ki misli o sebi slabše kakor ljudje okoli njega. Tega človeka kliče. Od Adama naprej.

Matej je takoj vstal in šel. Bog ve, koliko časa je Matej že vedel, da ne dela prav, da ne živi v redu, da ni na pravi poti. In Bog ve ali ni v njegovem srcu bilo že na stotine tihih vzdihov hrepenenj in upanja, da bo nekje našel izhod.
Vsa ta hrepenenja so ga pripravljala na to, da je bil pozoren in pripravljen. Pozoren, da je lahko sploh zaznal nekoga, ki je drugače pogledal nanj in pripravljen, da temu novemu sledi.
V tem je njegova veličina. Da je preračunavanje svojega življenja izpustil in tvegal nekaj, kar se ne da predvideti niti preračunati. Se preprosto gre na pot.

In šel je tak, kot je bil. In pripeljal je take, kot je bil sam. In dovolil, da so mnogi srečali Boga.

Vsakič, ko verjamemo Glasu, ki nas vabi iz utečenega in zapetega kroga našega preračunavanja, strahov in ujetosti, vsakič, ko tvegamo novost Duha, vsakič, ko upamo stopiti v dan drugače, smo tisti, ki Gospoda vzamejo zares in mu pustijo, da deluje. In spontano se zgodijo tudi mnoga druga srečanja. Med človekom in Bogom.

Vsako naše drobno majhno tveganje šteje! Je kakor drobno, nevidno zrno, ki pa zraste v veliko drevo. Splača se!



Ni komentarjev:

Objavite komentar