Zadnje dni septembra nas Jezus nenehno srečuje v naši šibkosti primerjanja, tekmovalnosti, bojev in prepirov. Srečuje nas tam, kjer bi radi bili veliki, pa smo v resnici tako zelo majhni.
To nedeljo Jezusa s svojimi učenci srečamo na potovanju preko Galileje. To je bil čas, ko je želel biti sam z učenci, brez množic.
Da bi jim povedal stvar, ki jo množice zagotovo ne bi razumele. To, da bo moral trpeti. Da bo izročen v človeške roke, da bo umorjen in da bo po treh dneh vstal. Jezus nenehno ponavlja bistvo svojega prihoda, bistvo naše vere, tisto prvo oznanilo, ki smo ga skupaj z učenci danes mi poklicani nositi ljudem.
A ga niso razumeli. Kdo bi hotel poslušati o trpljenju, izgubi, porazu, zmagi drugega? Skrivnost trpljenja tudi v naših življenjih ostaja skrivnost. Tabu tema. Tista tema, ki bi jo radi, kakor Peter, ki svari Jezusa, zakrili, obrnili, pretvorili. In ko učenci niso zmogli slišati te besede, so se usmerili v to, kar se vidi. Drug v drugega. Svoj pogled so obrnili stran od Kristusa, ki jim v tistem trenutku ni bil všeč in se usmerili drug k drugemu.
Popolnoma enako naredimo mi. Ko nam Bog ni všeč, ko ne gre po naših zamislih, se obrnemo stran. Ko pa izgubimo pogled Nanj, se res da obrnemo drug k drugemu, ampak drug v drugem ne zmoremo videti brata in prijatelja, ker smo odtrgali pogled od Stvarnika.
Vidimo se, a nehote, ne da bi zares hoteli, se brez pogleda Vanj, drug drugega tudi prestrašimo. Ker te drugi lahko premaga, ker te lahko ogrozi, ker te lahko rani, ker je lahko boljši. Tako zelo krhki smo brez pogleda vanj. Tako zelo hitro odtavamo, ko nočemo slišati Besede.
In učenci so začeli tekmovati. Kdo je večji. Ni si težko predstavljati scene. Dovolj se je obrniti po naših skupinah, družinah, prijateljstvih, poznanstvih ...
In Jezus jih gre, potem ko ga spet niso slišali in ne razumeli, iskat tam, kjer so. Postavi mednje otroka. Otroka, ki se pusti voditi in zaupa. Ki je premajhen, da bi tekmoval, ker ve, da je otrok. In ker ne potrebuje tekmovanja, ker ve, da je ljubljen.
Pomembno se je nenehno zazirati in iskati obraz Boga, te večne Modrosti, ki je od zgoraj, zakaj samo ta je najrej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. Ko izgubimo zaščito Boga in se usmerimo zgolj v medosebne odnose, se začne to, kar brez dlake na jeziku opisuje apostol Jakob:
"Od kod boji in od kod prepiri med vami? Ali ne od tod: iz vašega poželenja, ki se vojskuje v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete dobiti. Borite se in se vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili."
Zazreti se v Boga, ki govori. Govori o tem, da se izroča v naše roke. Da stopa v te naše boje, vojskovanja, ubijanja in zavidanja. Stopa vmes, ne zato, da bi ostal nepoškodovan, ampak zato, da bi se pustil od vsega tega pribiti, raniti. Odvzeti vse, kar nas maže, odvzeti vse žeblje, puščice in sulice, ki jih premoremo in odnesti na križ.
Da bi spravil na zemlji in na nebu vse, kar imamo drug proti drugem.
Težko je biti otrok in sprejeti odrešenje. Sprejeti tako veliko odkupnino. Težko je ob tem ne modrovati, ampak kakor otrok tiho in spoštljivo spejeti to, kar prihaja iz Očetove roke.
Odrešenje in blagoslov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar