Ta skrivnost je velika!

27. nedelja med letom

Beseda, ki jo danes ponuja bogoslužje, je kakor popotnica za začetek sinode o družini, o odnosu, zakonski zvezi, ljubezni, o sanjah Boga in človeka ...

V prvem berilu beremo o Bogu, ki ustvarja, ker je ljubitelj življenja in obožuje, kar ustvari. Ustvari človeka in od prvega trenutka želi, da postane Njegov sodelavec, da soustvarja z Njim.

Pripelje mu vse živali in ptice ter gleda, kako jih bo poimenoval. S kakšno ljubeznijo mora Bog gledati na nas, ko ustvarjamo, ko raziskujemo, ko darujemo svoje darove in s koliko večjim spoštovanjem in občudovanjem šele gleda, ko človek skupaj z Njim soustvarja novo človeško bitje!
Nad človekom je že od samega začetka razpeto Božje občudovanje!

Bog Oče se predstavi kot tisti skrbni, ljubeči Oče, ki nenehno gleda in pazi na to, kar je s toliko ljubeznijo ustvaril. Kakor oče in mama svojega dvoletnika, ki teka okrog.
In kakor otrok nenehno uči svoje starše, se zdi, da se je tudi Bog učil od samega Adama. Ni vedel, da mu družba zgolj živali in ptic neba ne bo dovolj. In Bog ni imel v prvi sekundi rešitve za osamljenega Adama. Skupaj z njim je odkrival in ustvarjal, se učil in ga poslušal. Nenehno je bil ugašen na svojega otroka. Kakor tudi danes starši rastejo skupaj z otrokom in jim ni potrebno imeti vse odgovore in pravila na dlani. Še Bog jih ni imel!

Naprej beremo, kako Adam zagleda Evo in očarano vzklikne: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža je vzeta. Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo.« 

Eva je ustvarjena kot najlepše sanje Boga. Ustvarjena je iz sanj, ker je ustvarjena "med spanjem".
Moški in ženska torej, ustvarjena drug za drugega, poklicana, da postaneta mož in žena. Da bi si lahko vedno bila dar.

Z drugim berilom iz Pisma Hebrejcem se premaknemo v čas, ki je davno po prvem človekovem padcu in tudi že po njegovem odrešenju. In tu beremo opis drugega Ženina.
Ženina, ki je tudi zapustil ljubeče naročje svojega Očeta, da bi našel svojo izgubljeno nevesto - padlega človeka in z njim postal eno telo.
Ko je zapustil objem Očetovega naročja, se je prepustil rokam človeka, ki ni znal več soustvarjati, ampak je moril. Ni znal več dajati življenja, temveč ga je jemal. V te roke je padel Ženin. In te roke so se stegnile nadenj in ga pahnile v smrt, v trdno, globoko Adamovo spanje. In takrat se je tudi iz Njegove strani rodila nova Eva, novi, vstali človek, Cerkev.

Tisti človek, ki je resnično postal kost Njegovih kosti in meso iz Njegovega mesa! Kako zelo globok in močan mora šele biti Očetov vzklik, ko nas zagleda! Kost Njegovih kosti in meso Njegovega mesa. Kajti kadarkoli vidi nas, vidi svojega Sina. Eno smo z Njim, kajti vsi smo namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, torej Kristus, in tisti, ki so posvečeni, novi ljudje.
Ta enost je nerazdružljiva.

In to enost, to noro Božje hrepenenje po človeku, to Njegovo radikalno odločitev, da se želi do konca podariti človeku, da bi le bila eno in bi človek smel okušati Njegovo lepoto, bosta na tem planetu za večno predstavljana poročena mož in žena. Zakonci so tukaj najlepša podoba tega, s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog.
Pri veljavnem zakramentu zakona se skrivnostno ponovi daritev na križu. Mož in žena postaneta nerazdružljivo eno telo. Pustita, da drug drugega rodita iz svoje lastne strani. Tako nista več dva, ampak eno telo. Ta skrivnost je velika!

Tako velika, da je odrasli ne razumemo. Morda jo bolje razumejo otroci, ki so jih učenci odganjali, Jezus pa jih je ob tem grajal. Ker je takih Nebeško kraljestvo. Kajti otrok - tisti pravi in tisti otrok v nas, dobro ve, zakaj je zvestoba nujna. Zakaj hoče ljubezen ostati nepopačena podoba Ljubezni.

In ko to eno telo gre narazen, boli. Kakor bi trgali ude. Ker tudi jih. Kakor jih trgamo tudi, ko Cerkev ločujemo od Kristusa, ko vstalega človeka ločujemo od Ženina.
Ko se dva poročita, se kakor Kristus izročita tudi v človeške roke. Izročita se svobodni volji drug drugega. Rokam drug drugega. In kako zelo boli in kako velika odgovornost je tam, ko se človeške roke spravijo na drugega, pribijajo in uničujejo to, kar je najbolj sveto.

Ko zakonca doživita bolečino ločitve, je razlomljena najlepša podoba Ljubezni. Vendar je razlomljena podoba, ne Ljubezen! Ljubezen ostane. Ne glede na vse krivice, bolečine, stiske in greh, Ljubezen ostane. In četudi je podoba zlomljena, je tisti, ki ostane, še toliko bolj poklican, da se tej Ljubezni prepusti. Da ga ta Ljubezen tako zelo prepoji, poboža, zaceli in osvoji, da bo on sam postal njena podoba. Svojim otrokom, pa tudi sebi.

Dokler bo obstajal svet, bosta zakon in družina vedno napadana. Ker sta čudoviti podobi Božje ljubezni in želje Boga, da bi soustvarjal s človekom. Zlo namreč tega ne vzdrži. Ker je to srečo zapravilo.

Koliko bolj je zato pomembno, da ta dar, ki nam je podarjen, negujemo in gojimo, pripravljamo in zanj skrbimo. Verjamem, da bo vsak, še tako neopazen človekov trud zato, da bi zakon ostal zakon in otrok nedotakljiv, podprt z vsemi nebeškimi blagoslovi. Ker Ljubezen na tej zemlji išče in potrebuje podobo!