V teh dneh smo spremljali simpatičnega preroka Jona, ki pove Bogu vse, kar si misli. Jona potem, ko zasliši glas Boga zbeži, kakor prvi človek po padcu. Zbeži in se skrije.
Jona je v tem begu tudi podoben najstniku, ki kar malo preverja, kako daleč bo (N)ekdo šel za njim, koliko mu je res mar zanj in koliko ne ... Kajti Jona je vseskozi vedel, da ga pogled Nekoga spremlja in vidi ...
In Gospod gre za njim. Pravzaprav Jonu naredi uslugo s tem, da ga prepusti viharju, "vrže v morje" in pošlje ribo, da ga požre ... Kajti šele tam v ribi, v tistem trebuhu, se Jona lahko sreča sam s sabo in s svojim Bogom.
Mislim si, da bi kdaj vse nas mogla požreti ena riba in nas skriti v svoj trebuh za tri dni in tri noči, da bi se vsak od nas lahko srečal s sabo in s pogledom Boga. In se šele vrnil na površje, k vidnemu, drugačen, bolj to, kar je...
Nagovarja me ta trebuh. To je sporočilo tudi za nas danes. Vsi mi moramo vsaj enkrat resno stopiti v ta trebuh. V samoto, v skritost, v iskrenost. Tam, kjer ni več pomembno "kako bi moralo biti", ampak kako je in kako naprej.
Potem Jona gre in oznanja Ninivljanom. Po drži, ki jo zaznamo, še ni zares srečal sebe, niti ne usmiljenja Boga. Doživel ga je, a ni pustil, da bi se ga tudi dotaknil. Zato oznanja nejevoljno, celo z upanjem, da bi bilo res konec z Ninivljani. Na živce mu grejo, na živce mu gre vse. A od kod taka jeza? Vsak prerok bi vendar bil vesel tolikega uspeha, sploh, ko ne vloži veliko.
Jona tega veselja ne zmore. Celo jezi se in Bogu dokazuje, da ima prav!
"Po pravici sem jezen do smrti!"
Kot da bi gledala nas!
Ob tej jezi se pokaže, kje je Jona "iztiril". Vera tega preroka je namreč slonela na prepričanju, da je vse delo sad njegovega truda, življenje sad njega samega in uspeh sad njegovega matranja ... ujet je bil sam vase.
Ker se je vseskozi oklepal prepričanja, da je vse njegovo in da on sam ve, kaj je najboljše zanj, ni nikoli zares okusil Božjega usmiljenja do samega sebe. Doživel ga je, saj ga je Gospod sam potegnil iz temin njegove duše, vendar ga to usmiljenje ni spremenilo. Morda si ga je celo interpretiral češ: "Saj sem si ga vendar prislužil."
Nasprotno pa, to usmiljenje Ninivljani doživijo pred njegovimi očmi in to brez truda, ne da bi si ga zaslužili. Jeza je očitna, logična in edina prava stvar. In res je. Če gledamo svet z očmi Jona. Z očmi, kjer sloni vse, tudi Božja ljubezen do nas, na zasluženju. Od tod Jonova jeza in od tod naša jeza, ko vidimo drugega veselega, rešenega, svobodnega, polnega uspehov, četudi se je manj trudil kakor mi ...
Ricinov grm postaja tako Božje sporočilo Jonu in nam.
Nič ni, kar bi imeli in bi ne prejeli, nič ni, kar bi sami prinesli na ta svet ali odnesli, in ni na nas, da si prigaramo Boga, ampak da se mu pustimo ljubiti. Tako, edino tako lahko okusimo usmiljenje in edino tako ga lahko želimo in damo našim Ninivljanom.
V tem je skrivnostna moč Besede: "Oče naš ..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar