Če je prejšnjo nedeljo Beseda govorila o zakonski zvezi, se zdi, da se nadaljevanje Lukovega evangelija danes dotika druge oblike poti za Gospodom - posvečenega življenja.
Bogatega mladeniča zaradi Jezusovih radikalnih besed in Petrovega vprašanja pogosto povezujemo z duhovnim poklicem. Vendar mislim, da mu s tem delamo krivico. Tako kot jo mnogi posvečeni delajo mladim takrat, ko jih kar "določijo" in postavijo v en ali drugi samostan oziroma bogoslovje. Ta mladenič sliši radikalne besede zato, ker je radikalnost potrebna pri odločanju. Toliko bolj danes kakor nekoč, kjer je bila življenjska odločitev nekaj samoumevnega.
Skrivnost poklicanosti, torej Božjega klica v zakonsko življenje ali v posvečeno življenje, je skrivnost in vsak, prav vsak mlad človek jo mora odkriti v odnosu z Bogom, ob Besedi, prošnji, v iskrenosti in modrem spremljanju nekoga, ki je notranje svoboden. In Bog daj, da bi vedno bilo dovolj tistih, ki bi znali mladim pomagati, da ne ostanejo zataknjeni v slabi izkušnji, bolečem odnosu, nečem, kar ni bilo kakor so sanjali, ampak bi si upali narediti nov korak vere. Ne ostati v žalostnem odhodu, ampak se vrniti in tvegati. Tudi tam potrebujejo mnogi spodbudo zato iskreno upam, da bo vedno več tistih, ki bodo zmogli mlade spremljati v pravo smer.
Dejstvo pa je, da Bog nenehno kliče tudi v posvečeno življenje. Dejstvo je, da bodo vedno taki, ki bodo na poseben način zaznali ta Jezusov pogled, ki se usmeri v njih, jih neizmerno ljubi ter nezadržno tiho vabi k popolni podaritvi Bogu. Zakonci potrebujejo posvečene osebe in posvečene osebe potrebujejo zakonce. Ker se ti dve poklicanosti vedno dopolnjujeta in sta druga drugi smerokaz.
Če smo rekli, da bosta na tem svetu zakonca vedno najlepša in najpopolnejša podoba Božje ljubezni do nas in Njegovega nezadržnega hrepenenja po tem, da bi bil z nami eno telo, bodo posvečene osebe na tem svetu vedno najpopolnejša podoba učlovečenega Jezusa.
Sestre, redovniki in duhovniki spominjajo na to, da je Jezus želel biti med nami konkreten, v uboštvu, pokorščini in čistosti. Cel za nas. Spominjajo pa nas tudi, da dokončne izpolnitve ni na tem svetu, ampak na drugem. Govorijo nam, da najboljše šele prihaja!
Torej imamo mladeniča, zbeganega in izgubljenega, kakor se za mladeniča spodobi. Kajti vsak, ki se resno sprašuje o svojem življenju, o bistvu, o svoji poklicanosti in poslanstvu na tem svetu, nujno pride v krizo. In meglo. Ta mladenič je simbol vsakega mladega človeka, ki se sooča z radikalnostjo odločitev.
Za odločitev, kakršnokoli že, je torej potrebna modrost, pogum in milost.
O modrosti nam piše že prvo berilo.
Zato sem molil, in dana mi je bila razumnost, zaklical sem, in prišel mi je duh modrosti.
Kako pomembno je moliti za modrost!
Kajti vse zlato je spričo nje le malo peska, in srebro se pred njo šteje za blato. Dragocenejša je kot luč, ker njen sijaj nikdar ne ugasne in hkrati z njo pride vse dobro in po njenih rokah neizmerno bogastvo.
Potem je potreben pogum. Pogum srečanja s samim seboj, z globino lastne duše, in s pogumom dopustitve, da to dušo prebere Božja Beseda. Človek bere Besedo, a medtem, ko jo bere, Beseda bere njega. Ker je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč. Zato je ob odločitvah v našem življenju nujna Beseda.
Ta pa včasih res zareže in deli dušo od duha. Ker je človek pogosto poklican slediti veri duha, veri v "lepo, ki se mu zdi nemogoče", četudi so čustva morda polna strahu in pomislekov.
Vsakemu je dano zadostno spoznanje, nato pa je potreben korak vere, kajti 100 % gotovosti ni. Ne pri partnerju ne pri odločanju za posvečeno življenje.
In nenazadnje je za odločitev potrebna milost. Vedno in prva, četudi je našteta zadnja. Milost je že to, da je ta mladi človek svoje odgovore iskal pri Jezusu in ne pri farizejih ali kje drugje.
Jezus torej zazna, da se v njem prebuja hrepenenje po več. V vsakem mladem je to hrepenenje, le da se na poti zaradi včasih res krivičnih stvari, to hrepenenje zamaši. Vendar tam je.
Ko torej Jezus v tem mladem zazna hrepenenje po radikalnem, mu najprej podari svojo naklonjenost, ljubezen, toplino in absolutno sprejetost. Najprej mu podari samega sebe, nato ga povabi naprej.
In to, kar sledi, ni namenjeno samo mladim, ampak vsakemu kristjanu, ki hoče hoditi za Gospodom.
»Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!«
Če hočemo res hoditi za Gospodom in Boga ne uporabiti za lastne ideje, je potrebno marsikaj izpustiti. Notranje izpustiti.
Predstave o tem, kako točno bi moralo izgledati naše življenje, izpustiti je potrebno kontrolo in obvladovanje. Z njima sicer hočemo svoje življenje rešiti, a ga izgubljamo.
Potrebno se je torej izprazniti vsega, kar Bogu jemlje njegov prostor.
"Iti in prodati ..."
Ker je pred Bogom potrebna zavest, da je vse bogastvo Njegov dar, da nam nič zares ne pripada.
Zato nas Bog najprej vabi, da to bogastvo izpustimo iz svojih rok. Da se ne naslanjamo nanj, da ga tudi ne jemljemo kot tržno blago iz katerega je potrebno narediti najboljšo možno kariero, ampak dovolimo, da Bog sam pokaže, kje je pot. Šele izpraznjeni svojega, smo pripravljeni slišati in videti, kje hodi Bog pred nami in nas vabi, naj hodimo za njim. Ne pred njim.
Na tej poti za Njim, v zakonu ali posvečenem življenju, pa je vsak poklican, da uporabi vse svoje darove, bogastvo in sposobnosti zato, da svoje poslanstvo kar najbolje opravlja.
Gospod namreč obožuje, ko soustvarjamo z Njim in razvijamo svoje darove, želi pa, da se ne zanašamo zgolj nanje ali mu z njimi celo določamo pot. In tega enega mladenič še ni slišal ...
Ko se človek vendarle odloči in stopi na pot navkljub skrbem, dvomom, vprašanjem, začetne žalosti nad občutkom "izgubljanja", se začnejo pomnoževati čudeži Lepote. Začnejo se množiti hiše, bratje, sestre, odnosi ... vse, kar je bilo izpuščeno, postane vrnjeno v presežkih.
Pa naj bodo odločitve majhne ali velike. Skrivnost je vedno ista.
Ni komentarjev:
Objavite komentar