Mt 11, 20-24
Mestom, v katerih se je zgodilo največ njegovih čudežev, je tedaj začel očitati, da se niso spokorila: »Gorjé ti, Korozáin, gorjé ti, Betsajda! Zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vama, bi se bila zdavnaj spokorila v raševini in pepelu.
Danes se sprašujem, koliko zmoremo videti in prepoznati mogočna Božja dela v našem življenju? Kajti Jezus sam govori in zatrjuje, da je teh veliko. Njegovi obiski so nenehni, Njegove milosti padajo kakor dež in sneg izpod neba, Njegovo srce trosi semena Dobrega brez "škrtarjenja", trosi jih na veliko. Na katerokoli zemljo že. Tudi, ko smo nepripravljeni, kamniti, polni trnja, On prihaja. In deluje.
Kako pogosto smo tisti Kafarnaum, ki se povzdiguje do neba in še višje, če bi lahko, da bi le opozoril nase, da bi le pokazal, kaj zmore sam.
V vsem tem matranju in garanju za pozornosti, pohvale in priznanja lastne lepote in moči, tudi mi spregledamo resnično Lepoto, ki prihaja k nam. Tisto Lepoto, ki nas nenehno obiskuje in ki nas tudi edina dela za veliko mesto. Mi smo to mesto. Veliko in lepo, dragoceno in pomembno, ker v nas prebiva ta Lepota. Mi jo iščemo zunaj, ona pa je v nas. To je ugotovil že veliko let nazaj sv.Avguštin.
Podimo se za nazivi, stolčki in kadili, spregledamo pa resnične obiske Boga. Na samem, skrivnem, v tišini naših src.
Spregledamo velike milosti, ki nam jih daje dan za dnem. In se ne spreobrnemo. Nočemo sprejeti, da smo močni le toliko, kolikor pustimo, da je On v nas in mi v njem.
Sovražnik, Satan, naš obtoževalec, nas nenehno napada in hoče zrušiti naše mesto. Z lažjo, s prevaro, s tekmovalnostjo in primerjanjem.
Napade skušnjav bi lahko primerjali z opisom, ki ga beremo v današnjem prvem berilu.preroka Izaija.
V dnevih Ahaza, sinu Jotama, Ozijevega sina, Judovega kralja, sta šla Rasin, aramski kralj in Pekah, Romelijev sin, Izraelov kralj, zoper Jeruzalem, da bi ga obkolila; a ga nista mogla zavzeti.
A ga nista mogla zavzeti. To je tista vesela novica, ki nam jo oznanja Kristus. Skupaj s prerokom tudi nam kliče: "Glej, da ostaneš miren! Nikar se ne boj! Tvoje srce naj se ne straši..."
To govori vsemogočni Gospod: "To (napad in zasedba) ne bo uspelo in se ne bo zgodilo."
Naše mesto, naše življenje, je pod močnim varstvom Njega, ki je za nas dal sebe. In če je za nas prelil vsako kapljico krvi, kako bi nas mogel prepustiti obleganju in dovoliti, da nas zasede sovražnik?
Dobro je prositi zato, da bi naše oči smele videti in spoznati obiskanja Boga v vsakdanu, da bi smele prepoznati velike milosti, ki jih dan za dnem dela v naših srcih in življenjih, da bo lahko nekoč stal pred našim "mestom" in vzklikal "Blagor ti, ...........(lastno ime), ker so se v tebi lahko zgodili tako veliki čudeži in si zaupal/a v mojo moč! Blagor ti!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar