Porodne bolečine

Vsi želimo biti rodovitni, želimo delati dobro in za seboj puščati sledi ljubezni. V vsakem človeškem bitju je težnja po tem, da bi v svojem življenju obrodil nekaj dobrega, svetega in lepega. Rodovitnost je zapisana celo v naše telo, da bi nas tudi telo spominjalo na to, da smo ustvarjeni iz odnosa in poslani v odnose. Da bi rodili sad. Stoternega. Kajti seme, ki je položeno v nas, je popolno, ustvarjeno za stoteren sad.

Beseda ima v sebi vedno potencial, da premika gore. Ima potencial, da obrača življenja, spreminja, ruši in zida ... ima potencial, da te prevzame in vodi tja, kamor sam ne bi šel nikoli.
Beseda, ki jo Bog nameni konkretnemu srcu, se ne postara. Ko želi nekaj sporočiti, bo našla način, da bo to sporočila in bo našla pot, da bo to srce razumelo. Ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal.

Beseda ni zgolj sporočilo, temveč nosi v sebi vse, kar nekdo potrebuje, da živi po njej. Sama v sebi nosi življenje, moč ima ustvarjati novo, obujati mrtve, vračati smer. Ker je Beseda Oseba.
Ko pa Nekdo stoji pred teboj in ti govori, se ne da več pretvarjati. Da se izumiti tisoč načinov navideznega poslušanja, ne da pa se več pretvarjati. Kar hočemo, slišimo in česar ne želimo slišati, poskrbimo, da ne.  Ljudstvo Izaijeve prerokbe.
 Z ušesi boste poslušali, pa ne razumeli, z očmi boste gledali, pa ne videli; zakaj temu ljudstvu je srce otopelo ...da bi se ne spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.

Mi si želimo rasti, nočemo pa napora. Želimo si sadu, nočemo pa čakati nanj. Želimo si biti rodovitni, bojimo pa se "roditi". Ker se bojimo bolečine, ki jo vsako zorenje in rast prinaša. To je naša težava. Tudi na duhovnem in čustvenem področju iščemo le še "epiduralne porode", porode brez bolečin, brez postopnosti in brez krčev. In teh ni.

Bojimo se dežja in snega, ki vse pokrijeta in ne dopuščata uživati sadu. A prav življenjske nevihte in grmenje so potrebni, da lahko postanemo rodovitni. To je čas, ko na svoji koži občutimo vso podvrženost ničevim stvarem, vse suženjstvo našim lastnim fiksnim idejam in predstavam o tem, kako bi moralo naše življenje zgledati. In zdihujemo sami v sebi, ker hrepenimo po svobodi. Svobodi Božjega otroštva.
Za to pa je potrebna "porodna" bolečina, ki nastane takrat, ko se prepustimo Besedi, da nas začne voditi, nagovarjati in oblikovati.

Beseda je svobodna, zato nas ne želi pustiti v suženjstvu. Pot v svobodo pa gre nujno skozi stiske preobrazbe, izpuščanja in odlaganja. To so tektonski premiki. Ko Beseda dobi dovoljenje, da preoblikuje, pripravi teren in prekoplje zemljo. Res pa je tudi, da se svobode bojimo. Ker zahteva odgovornost in zaupanje.
Mi smo tisti, ki hočemo splanirati življenje za 10 let vnaprej. Za vsak slučaj. Bog pa lahko vstopa le v danes. S semenom, z Besedo ljubezni, s povabilom naprej. S povabilom rasti in preobrazbe. S povabilom rojstva v pristni bolečini in čakanju. Zato nevihte življenja, zato čas čakanja ...da se zemlja pripravi na "stotko". Ker smo za "stotko" tudi ustvarjeni. Zgodi pa se lahko le na poti.

Živeti na poti pomeni upati živeti v vsakodnevnih običajnih stvareh, v radostih in stiskah. Brez senzacionalnosti. Brez ekstremov. Ko smo preprosto na poti, ki se vsak dan znova razpre pred nami, se zgodita skritost "Nazareta" in vsakdanjost "Galileje". Teren, v kateremi se Bog počuti najbolj doma.

Kamnita tla so senzacije, stvari, ki hočejo biti opažene, pohvaljene, povzdignjene ... Kamnita tla je življenje, ki ga vodi le čustvenost in strah za počutje. Takrat ima Beseda prostora le toliko, kolikor prinese takojšnjega izboljšanja počutja. Ko pa to mine, mine tudi Odnos.

Trnje je naše beganje od ene aktivnosti k drugi, od ene pastoralne dejavnosti v drugo. Trnje so stvari, ki jih delamo za Boga, vendar brez Boga. Trnje so tisočeri glasovi in laži, ki jih spustimo v naše srce in jih sprejmemo za svoje. To divjanje in beganje "tržnice" v nas vpije čez tišino Besede.

In nenazadnje se velikokrat ustavimo kar ob poti. Vsakič, ko se bojimo vstopiti v svoje lastno življenje, se vreči vanj in ga živeti. Vsakič, ko ga opazujejo s tribune in ne stopimo v resnično igrišče svojega življenjskega prvenstva. Takrat poiščemo stol, s katerega nočemo več vstati. In življenje gre mimo, brez nas.
Ob poti smo vsakič, ko zaslišimo Besedo, mi pa jo kar določimo za "že poznano" in "tisto, ki smo jo že 100 x slišali". In elegantno zapremo vrata.

Zato mislim, da tudi Duh, ki je po milosti izlit v nas, nenehno vzdihuje in trpi porodne bolečine, ko nestrpno hrepeni, da bi si končno upali stopiti na pot življenja in vzeti Besedo zares.